Uvodni večer: predstavitev duhovnih vaj, molitev, potek premišljevanj.

V Apokalipsi smo v teh dneh slišali naročilo angelu v Efezu: »Stanoviten si in si marsikaj prenesel zaradi mojega imena, pa se nisi utrudil. Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela!« (Raz 2, 2-5)

Posebnost ljubezni je v tem, da se lahko ponovno obudi, da ponovno zagori. Kaj to pomeni za zakonske odnose, za odnos med prijatelji, za vero in krščansko skupnost. Duhovne vaje so naše napotilo k ugaslim ognjem vere, upanja in ljubezni. Razpihajmo ogenj molitve, zmernosti, posta, dobrodelnosti, usmiljenja, ponižnosti, potrpežljivosti.

Jezusa poznamo, je naš življenjski spremljevalec. V svojih dušah čutimo Boga, čeprav se mnogi dnevi vrtijo, kot da ga ni. Potrebujemo duhovnih vaj in duhovne okrepitve, moramo okrepiti mišice, ker nam kolena klecajo pred izzivi novih časov in razmer.

Poiščimo si zatočišče in preberimo predložene odlomke Svetega pisma in ob njih molimo, gledajmo, kaj se je zgodilo ter stopimo v pogovor z osebami. Potem se vprašajmo za sporočilo za naše življenje in si to zapišemo.

Osrednja tema duhovnih vaj je: Janez Krstnik pripravlja Jezusov prihod. V evangelijih je pred Jezusom Janez najpomembnejša osebnost, najbolj blizu njegovemu srcu in njegov predhodnik. Zato ima veliko povedati za krščansko življenje. Vodi nas na pot spreobrnjenja in k odprtosti Kristusu. Janezovo življenje se odvija tudi danes, pravi sveti Ambrož, da se z njim usmerjamo h Kristusu. Zato se je treba umakniti v puščavo in pripraviti za delo v svetu.

Ko so odšli Janezovi poslanci, je Jezus spregovoril o Janezu. To je zapisal evangelist Matej v 11 poglavju. Razlagalci pravijo, da ob teh Jezusovih besedah čutimo njegovo dušo, naklonjenost in globino z vsemi paradoksi, ki jih prinaša življenje. Tu ni zaznati nobene konkurence, razhajanja. Bila sta različna, vendar v velikem soglasju. Okrog Janeza je nastal nekakšen novi Izhod, vendar ne proti Jeruzalemu in Judeji, ampak k Jordanu. Janez ni bil trst, ki ga veter maje, se ni obračal po vetru, se ni uklanjal situacijam, da bi jih obrnil sebi v prid. Noben veter ga ni premaknil. Ves je bil usmerjen v bistveno, obenem ostal strog do sebe in do drugih. Jezus je rekel, da je bil več kot prerok, ker je bil tako blizu temu, kar je napovedoval. Jezus ga je primerjal z angelom, ker bo kot angel izhoda bo osvobodil tempelj vsake krivičnosti, da bo mogel sprejeti Mesijev prihod.

Jezus pove obenem, da se bo začel novi čas, zato bo najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega. Mesija bo krščeval z Duhom, v njem se bodo mogli ljudje polno uresničiti. Z Janezom se je tako končalo pričakovanje in se je začela stvarnost Božjega prihoda. Janeza je treba sprejeti, drugače ne bomo mogli sprejeti Odrešenika.

Vstopim v molitev, se zberem ob evangeljskem odlomku Matejev evangelij 11, 7-15. Gledam, kako govori Jezus množicam o Janezu. Gospoda prosim, da bi se odpravil z Janezom na pot preroka, da mu pripravim pot in ga sprejmem.

Kako si bom ustvaril puščavo v teh dneh, kdaj si bom vzel čas za premišljevanje?

Bom v tem času bolj strog do sebe in gojil krepost zmernosti?

Janez Krstnik mi bo pomagal sprejeti preroška sporočila za današnji čas.

Se zavedam, je čas te koronakrize čas mnogih milosti in velik klic k spreobrnjenju?

Kakšen je moj odnos do Jezusa, bi moral obnoviti prvotno ljubezen z njim?