Drugi večer(sobota): Napoved rojstva Janeza Krstnika

Prebrali bomo Lukov evangelij, 1 poglavje od 5-25 vrstica

Moč Življenja

Ko govorimo o Janezu Krstniku, je v ospredju velika pripoved o Življenju, ki se odpira iz roda v rod. Bog je ustvaril svet in človeka, da bi živeli polno življenje. Tudi po padcu v raju je vedno znova obujal življenje. Bolj kot kdaj v zgodovini smo danes kristjani poklicani k polnemu življenju in prenosu življenja v nove rodove.

Okoliščine

Dogajanje svete zgodovine ni sprožil Herod, ampak dva starejša človeka, Zaharija in Elizabeta. Zaharija pomeni 'Bog se je spomnil', Bog se je spomnil svojih obljub, da bo dal življenje svojemu ljudstvu.

Zaharija in Elizabeta sta se vključila v zgodbo o nerodovitnosti, ki je bila od vsega začetka povezana z očaki v Izraelu, ki ni samo v tem, da niso mogli imeti otrok, ampak tudi to, da po tolikih stoletjih še niso rodili Odrešenika.

Zaharija je bil človek molitve

Zaharija je spoštoval in cenil Boga, ki je trikrat svet, ljudje pa smo od njega odvisna, ustvarjena  bitja.  Bog je torej stvarnost, na katero je treba računati in mu zaupati. Zaharija se je ves predal Bogu, v njem je našel svoje zavetje in trdnost.

Bog želi, da z njim sodelujemo, da ima vsako dejanje in vsaka milost bogo-človeški pečat. Ko se človek v molitvi prepustimo Bogu in mu zaupamo svojo voljo, ko v svoji ponižnosti in preprostosti presežemo samega sebe, tedaj nastane prostor, v katerem more delovati Bog. Bolj ko se odpremo in izročimo Bogu, bolj more Bog delovati in uresničiti svoj načrt na način človeških prošenj.

Angelov obisk in Zaharijeva nevera

Zaharija je med svojim opravljanjem duhovniške službe  v Jeruzalemskem templju doletel žreb za darovanje v najsvetejšem delu templja. Oltar je bil v središču Presvetega. Življenje ljudi je naravnano k Bogu ali k niču. Bog je v središču tega, kar določa človeka, zato si tudi postavi svetišče. Svetišče je kraj, kjer človek slavi Boga, mu daruje, praznuje njegovo prisotnost in sprejema postavo. V svetišču človek še na poseben način prepozna Boga, obenem pa prepozna tudi sebe v svojem odnosu z izvirom. Ko je Zaharija v skrivnostni svetlobi svetega prostora daroval Gospodu, je zagledal skrivnostno prikazen angela. Bil je zmeden, zato je ga je želel angel pomiriti. Angel pomeni oznanjevalec, tisti, ki posreduje besedo.

Zaharija je bil povsem nepripravljen, spraševal se je, če je to samo privid, sanje, saj ni mogoče. Pogosto je odgovor na Božjo prisotnost povezan s strahom. Neizmerna razdalja med Bogom in človekom je presežena, skrajšana. Angel ga je hotel pomiriti: Ne boj se. Mnogokrat Bog nagovarja človeka s temi besedami.

Angel govori Zahariju, da je bila sprejeta njegova molitev, da bi imel otroka. To pomeni, da bo njegova žena spočela in rodila otroka. Čeprav človek še tako prosi in moli ter veruje, ostane pri Bogu vse to odprto, brez njegove milosti se ne more nič zgoditi. Bilo je prehudo, da bi mogel sprejeti, kar si je želel od svoje mladosti.

Čudovite napovedi, toda Zaharija je želel najti znamenje v potrdilo resničnosti napovedi: »Po čem pa bom spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v letih«.(v. 18) Zaharija je ostal pri svojem realizmu, čas je šel mimo, kaj ga sedaj ta prikazen buri. Zaharija je paraliziran od nevere, ki je prekrila njegov um in njegovo srce.

Da bi pokazal to neodpustljivo nevero, se božji poslanec razodene in mu napove: »Jaz sem angel Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem bil, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest. In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, zato, ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času.«(v. 19-20)

Besede so umrle na njegovih ustnicah in ta ni mogel spregovoriti množici, ki je zunaj nemirno čakala, ker se je tako zadržal v svetišču. Po njegovi mutavosti so menili, da je moral doživeti kakšno videnje. Toda nevera ne zaustavi moči obljube. Bog da človeku dar, četudi ni povsem odprt zanj ali ga celo zavrne.

Bog preseneča, hoče imeti svobodnega človeka in njegov svobodni odgovor, zato mora biti človek pripravljen, da sliši njegovo besedo in mu služi na tak ali drugačen način.

Zaharija se je po opravljeni službi odpravil domov in Elizabeta je kmalu začutila prve vzgibe svojega materinstva, kar pa je ohranila svoje veselje skrito prvih pet mesecev. Božje delo se vedno zgodi na skrito, treba je spoštovati Božji čas.

Bog deluje v zgodovini, njegovo delovanje se odvija preko oseb, ki odgovorijo na njegov dar in ga sprejmejo. Predvsem, da sprejmejo njegovo besedo s ponižnim in krotkim srcem.

Premislimo na Božje delovanje v naši zgodovini, kakšne čudeže smo doživeli?

Kako velika stvar je budnost, da smo pozorni na Božjo prisotnost, ko nas nagovori?

Bog je zvest in nas nikoli ne pozabi. Vsaka molitev je upoštevana in sprejeta. Treba je moliti in se ne naveličati. Pomislimo samo na ubogo vdovo.

Prihod vsakega otroka naj spremlja veselje, ker prinaša Življenje in blagoslov. Da bi starši z veseljem sprejeli vsakega otroka, ki potrka na njihovo srce.

Samo pravičnost nas ne bo rešila, to je, da živimo z Življenjem in ga spoštujemo. Rešila ampak vera, da zaupamo v Boga, h kateremu molimo in prepustimo odgovor v njegove roke.

Nevera je nemost, nimamo o čem govoriti kot o svoji praznini.

Vse je Božji dar, zlasti vsak otrok in vsak odnos. Naj bo blagoslovljen.

Čutimo ob sebi vse, ki se niso uresničili po poti družine in očetovstva ter materinstva. Pomagajmo jim, da bodo rodovitni v duhovnem očetovstvu in materinstvu. V skupnosti so njihovi prispevki neprecenljivi. Obenem se zahvalimo za svoje starše in blagoslov, ki smo ga prejeli po njih.

Hvaljenje in slavljenje sta vrh človeškega bivanja. V slavljenju se povežemo z vsem ustvarjenim in damo Bogu prvi mesto. Če slavimo Gospoda, potem bomo dobili njegov blagoslov.