Sedmi večer: Janez krsti Jezusa in ga označi kot Jagnje Božje

Preberem: Mt 3,13-17; Jn 1, 39-34

Janez krščuje z vodo

Pobožen Izraelec je moral prakticirati ta obredna očiščenja preden je šel v tempelj, sinagogo, preden se je dotaknil osebe ali stvari, ki je bila v stiku s truplom ali pogani. Vsi niso tega izpolnjevali, zlasti 'ljudstvo zemlje', preprosti ljudje, ki niso uspeli vsega tega uresničiti, zato so bili nečisti pred pravičnimi. Janez je dal tem obredom čiščenja z vodo drugi, globlji pomen, očiščenje od greha za novi odnos z Bogom.

Tisti, ki so se dali krstiti Janezu, so morali izpovedati svoje grehe.(Mr 1,5; Lk 3, 6) Janez Krstnik je tako vzpostavil povezavo med odpuščanjem grehov in obredom potapljanja v vodo, ki ga je predlagal ljudem. Ti so hodili in sprejemali njegov krst, pri katerem ni bilo nič magičnega, ampak Božji dar odpuščanja grehov. Ta voda je bila povezana z Božjim odpuščenjem in odrešenjem. Do tedaj je bilo mogoče prejeti odpuščanje grehov le v templju in po njegovih daritvah ter 'spravnem dnevu'.

            Janez je izzival, klical je k spremembi in spreobrnjenju, želel je, da bi ljudje dobili odgovor na svoja hrepenenja. Evangelist Janez poroča, da so bili duhovniki in leviti  poslani k Janezu Krstniku in so ga vprašali, kdo je torej on? Janez jim je povedal, da ni Kristus, Maziljenec. Ta nemir in vprašanja niso zrasla iz želje po Besedi, ampak zato, da se ne bi nič spremenilo. Ko se izgubi pred očmi večnost, se želi večnost spremeniti v nespremenljivost in negibnost. On ni nihče, jim je odgovoril, on le krščuje z vodo za spreobrnjenje, toda med njimi pa je nekdo, ki ga ne poznajo, ki ga niso odkrili in začutili.

            Janez krsti Jezusa

            Povsod v Izraelu so govorili o Janezu kot preroku in o njegovem krstu, pa tudi o tistem, ki ga je napovedoval. Tako se je tudi Jezus odločil, da gre k Jordanu in se da krstiti Janezu. Janez je bil njegov sorodnik, vrstnik, šest mesecev starejši od njega, v otroštvu sta se gotovo skupaj igrala, ko sta se srečali njuni družini. Jezus je bil med množico grešnikov, ki je čakala, da prejme krst pokore v reki Jordan. Ko je prišel Jezus k Janezu, da bi ga krstil, se je Janez začel braniti. V sebi ni mogel povezati krotkosti Jezusa s podobo odrešenika, ki jo je imel pred sabo, kajti ta bo nastopil z ognjem in močjo ter pregnal Božje sovražnike. Toda Jezus ga je prosil, naj naredi, kar je prav.

            Ko se človek odpove svojemu pogledu na stvari, lastni sodbi, potem more Bog pokazati resničnost in pot ter človeka. Janez je rekel, potem pa naredimo to stvar, spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost. Gre za pravičnost, ki je svet ne pozna, pravičnosti ponižnih, majhnih, šibkih, zadnjih, ki znajo sprejeti Božje opomine po ponižanjih, uboštvu in izločenosti. Jezus je prosil Janeza, da mu pomaga stopiti v smrt, v umiranje staremu življenju, nemoči, grehu, da bi mogli stopiti v nov sinovski odnos z Bogom v njem, ki je Sin. (1 Tim 2,4).

Po krstu, ko se je potopil v naše smrti in vso temo ter jih sprejel za svoje, je Jezus stopil iz vode in se razodel kot Sin. Njegovo ponižanje in potopitev je bilo tudi njegov dvig ter razodetje. Evangelist Matej pravi, da so se odprla nebesa, podobno kot ob njegovi smrti. Kjer je Bog solidaren z globinami človeškega bivanja, tam je nebo na zemlji, Sin med brati. Golob je tudi simbol Izraela, golobica, ki potrjuje sklenjeno zavezo po vesoljnem potopu. Življenje Boga je odslej končno med ljudmi v Sinu, ki je postal brat vseh. Slišal se je Očetov glas, spregovoril je Bog, ki nima glasu. Oče je rekel, da je Jezus njegov ljubljeni Sin. Potrdil je Jezusovo izbiro za odrešenjsko poslanstvo na svetu, vesel jo je, ker je izpolnil svoje poslanstvo. Naš krst je sedaj rojstvo v življenje Sina.

Janez pokaže na Jezusa kot Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta

            Evangelist Janez ne opisuje dogodka Jezusovega krsta, ampak ga samo nakazuje in se poglablja v njegov pomen. Janez je prepoznal v Jezusu tistega, ki ga je vse življenje pričakoval. Njemu je pripravljal pot s krstom pokore in ga oznanjal. Ko je Janez videl, da prihaja Jezus k njemu, je izrekel tiste velike besede, ki so bile najbolj pomembne v njegovem življenju, pokazal je na to, da bo Jezus odrešenik po poti trpljenja in žrtve: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« (Jn 1,29) Evangelist Janez je zbral tri pričevanja Janeza Krstnika o Jezusu, ki bi jih lahko imenovali majhna kristologija: Jezus je jagnje Božje v. 29, tisti, ki biva od večno v. 30, in tisti, na katerem počiva Božji Duh(32-34).

V Janezovem poimenovanju se nekako stekajo različni poudarki, ki jih je judovsko in svetopisemsko izročilo videlo v žrtvenem jagnjetu: žrtvovano jagnje in izhod iz Egipta, jagnje, ki molči, ko ga peljejo v zakol pri Izaiju, darovana jagnjeta v templju kot spravna daritev za grehe. Jezus je bil križan, ko so klali velikonočna jagnjeta v templju. Tudi Apokalipsa govori o zmagoslavnem Jagnjetu, ki je bilo žrtvovano(Raz 5, 6) Samo Jezus je resnično žrtveno jagnje, ki s svojim življenjskim darom in neskončno ljubeznijo rešuje človeštvo nesmisla in smrti. Duhovnik reče pri vsaki maši: Glejte , ta odjemlje grehe sveta. To povabilo je namenjeno  skupnosti, da bi neprestano videla v Kristusu tistega, ki je odrešenik.

Zanimivo, da se Janezova napoved Božjega Jagnjeta povezuje z dogodkom Abrahamovega žrtvovanja Izaka. (1 Mz 22,1-19).  Ko je moral Abraham darovati sina Izaka, ga je ta vprašal: Kje je jagnje za žgalno daritev? Abraham ni mogel drugače odgovoriti, kot, da  bo Bog poskrbel jagnje za žgalno daritev. Vsa Stara zaveza se je trudila odgovoriti na vprašanje dečka Izaka: Kje pa je Jagnje? Na to vprašanje je odgovoril šele Janez Krstnik, ko je po razsvetljenju Svetega Duha pokazal na Jezusa kot Jagnje Božje.

Žrtev Jagnjeta osvobaja narode od vsestranskega suženjstva, ko odjemlje greh sveta. Če je Janez razkril ljudem njihovo potrebo po odrešenju, po kesanju nad grehi in po novem življenju, je Jezus s svojo žrtvijo na križu naredil še korak naprej. Pokazal je Božjo ljubezen, ki prehiteva človeštvo in se daruje. V jagnjetovi drži ni nobenega nasilja, moči, premetenosti, ampak preprosti dar, odprtost za ljubezen in pripravljenost odvreči vse prepreke. Tudi v vsaki družini in skupnosti ni mogoče živeti, če ni nekaterih ljudi, ki znajo potrpeti in biti strelovod za grehe, krivice in krivdo drugih. Nekdo mora narediti prvi korak, tudi če ni sam kriv, ne sme ga biti strah umreti sebi, da bi mogel s tem podariti življenje drugim.

Točke za razmislek: Krst je potopitev v vodo, presekanje s starim življenjem.

V Jezusu se je razodela Božja ljubezen do te mere, da je želel biti blizu vsem človeškim šibkostim, grehom, umrljivosti. Ničesar ni človeškega, kar bi on ne izkusil.

Kristjani smo poklicani živeti po načinu JAGNJETA. To je dar in nenasilje.