Svetopisemski opis stvarjenja nima namena, da bi podal znanstveno razlago, ampak je predvsem simbolično in duhovno razmišljanje o stvarjenju sveta in človeka. V ospredje stopa duhovniško izročilo iz 6. stol. pred Kristusom, ki predstavlja delo stvarjenja kot liturgični teden. Bog je umetnik, ki uživa nad tem, kar je ustvaril. Ustvaril je luč in videl, da je dobra, prav tako je ločil koprno od morja in videl, da je dobro, ustvaril je živali v morju, rastline in druge živali. Samo pri drugem dnevu, ko je  ustvaril nebesni oblok in ločil vode nad oblokom od vod pod oblokom, ne govori, da je bilo dobro in lepo. Bog je bil torej vesel nad svojim stvarjenjem. Lepota in dobrota nista nekaj nebistvenega v stvarjenju, ampak spadata k samem bistvu stvarjenja. Stvarstvo je dobro in lepo, ker odseva prisotnost Njega, ki ga je ustvaril in ga ohranja pri življenju. Za ljudi, vernike, je pomembno, da ga občudujemo, sprejemamo kot dar in razvijamo. Vrhunec stvarjenja je človek, ki je ustvarjen po podobi Boga. Njegova naloga je, da postane duhovnik in kralj, ki daje Bogu slavo v vsem, kar obstaja. Starozavezni preroki so grajali vsako obliko malikovanja, ki je slavljenje ustvarjenih stvari in ne Boga. Človek je odvisno bitje in ne more biti v središču dogajanja brez Boga. Vse v življenju je dar in ta zavest mora preiti v odnose in širši način razmišljanja. Kjer pa so ljudje začeli zanemarjati to duhovniško vlogo in častiti svoje sebične koristi, je nastala kriza okolja in se je porušil odnos z Bogom. Zato je pomemben napor za nov, celoviti odnos do narave, ki ne bo prišel drugače kot z duhovnim odnosom molitve, premišljevanja in mistike. Zahodno krščanstvo je žal izgubilo smisel za to povezavo, na Vzhodu so ohranili sposobnost za povezavo vsega ustvarjenega z vstalim Kristusom. Kljub temu je še vedno pomembno, da daje človek imena vsemu bivajočemu in odkriva duhovno bistvo stvari. Zato je še vedno duhovnik in kralj stvarstva, ki skrbi za njegov razvoj in ga usmerja v nove odnose darovanja. Pomembno je zavračanje egoizma in sebičnih pogledov. Bog je videl, da je stvarjenje v svoji zasnovi dobro in tako mora tudi ostati še naprej. Kristusovo odrešenje pomaga osvobajati od sebičnosti in brezizhodnosti.  Odnos vernika do stvarjenja je v slavljenju in zahvaljevanju, ki prehajata v povezovanje Božjega in človeškega, kar je nova krščanska kultura. Papež Frančišek nas vabi k njej v novi okrožnici o ekologiji. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/101