Abraham je oče naše vere, ker je spoznal, da Bog ni v kipih, krajih in naravi, ampak se razodeva v srcu, da je osebno bitje, ki nagovarja človeka. Bog ga je poklical in blagoslovil njegovo zaupanje. Obljubil mu je številno potomstvo, vendar se to dolgo ni zgodilo. Potem, ko je v starosti dobil sina Izaka in ta mu je postal največja radost v življenju, ga je Bog preizkusil, če je še on na prvem mestu in mu res povsem zaupa. Naročil je, naj vzame dečka in ga žrtvuje kot žgalno daritev. Abrahamu se je vse podrlo. Najprej se je moral odpovedati svoji domovini in preteklosti, sedaj se je moral odpovedati še prihodnosti, kaj bo z njegovo družino, s čredami, z obljubljenim blagoslovom? Zakaj mu je sploh Bog podaril sina, če ga mora žrtvovati? Toda poslušal je Boga, ki je edini vir življenja. Z žalostnim srcem sta se z Izakom odpravila na pot. Abraham je vzel drva in jih naložil dečku, ta pa ga je vprašal, kjer jagnje za daritev. Abraham mu je odgovoril, da si bo Bog sam izbral to jagnje. Ko so prišli na določen kraj, je Abraham želel izpolniti Božje naročilo, vendar je Gospodov angel ustavil njegovo roko in mu povedal, naj pustil dečka pri življenju. Bog je videl njegovo zaupanje, da je bil pripravljen zanj vse žrtvovati. Ker je v bistvu sin umrl v njegovi žrtvi, ga je ponovno obudil v življenje. V veri priznavamo, da je Bog prvi darovalec in izvir življenja, on vodi zgodovino. Ljubimo, ker nas je on ljubil prvi. Zato se zanesemo nanj in verujemo, da nas bo uslišal, če ga bomo prosili v njegovem Duhu. Med prošnjo in odgovorom je čas vere. Seveda pa je treba ta odnos prečistiti, da si ne bi mislili, da nam kaj pripada samo po sebi ali da si lahko kaj prisvojimo. Vse je dar. Ne moremo se sami dokopati do prvega darovalca. Prevelik je in mi smo grešni. Zato se je ob polnosti časov pojavilo tisto Jagnje, o katerem je govoril Abraham. On ga še ni poznal, nanj pa je pokazal Janez Krstnik, ko je uvidel, da bo šel Mesija po poti trpljenja in žrtve. Za Janezom so to prepoznali prvi učenci in mu zaupali. Kristus je Božje Jagnje, ker je z ljubečo pokorščino Očetu stopil v naš greh, v smrt in grob. Očetova ljubezen ga je obudila v novo, poveličano življenje, iz katerega nam prinaša moč za podarjanje in odpira pot v nebesa. Novi rodovi učencev zaupamo temu daru in z njim stopamo v nova darovanja. Ta odprtost in zaupanje prehajata v odnose in na vse ravni življenja. Živimo od zaupanja. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/104