Ljudi ne nagovarjamo le z besedami in pisanjem, ampak tudi z gestami in pogledom. Jezusov pogled se je oziral na pokrajino, na cvetlice in živali, zlasti pa na ljudi: kmete, pastirje in jih klical k odrešenju. Z njegovim prihodom je nastopil nov čas Božjega delovanja, zato so se morali ljudje odločiti, da bi mu sledili. Vsi štirje evangelisti govorijo o dogodku, ko je Jezus poklical svoje učence. Marko in Matej zelo zgoščeno pripovedujeta, da je Jezus poklical štiri učence, ko si bili pri ribiškem delu. Pogledal jih je v luči Božjega kraljestva in jim povedal, da bodo postali oznanjevalci tega kraljestva. Ti so pustili vse in šli za njim. V pripovedi evangelista Luka je Jezusov pogled usmerjen v dva čolna in ribiško delo, ki so ga opravljali. Potem, ko se je na njegovo besedo zgodil čudežni ulov, so Jezusa pogledali v luči njegovega božanstva. Peter se je vrgel pred njega in priznal svojo nesposobnost ter grešnost. Toda ob Božjem pogledu ni ostalo drugega, kot da je ponižno sprejel njegovo povabilo in šel za njim. Tudi pri Janezovem opisu poklica prvi učencev je imel pogled pomembno vlogo. Jezus jih je poklical po izkušnji in pričevanju drugih: Janeza Krstnika, Andreja, Filipa. Temu pogledu, ki je imel vlogo razodetja Jezusove Božje osebe, je sledilo njegovo povabilo, naj pridejo in vidijo, kje stanuje in kako živi. Drugi pogled je bil usmerjen v opazovanje in pozorno premišljevanje tega, kar sta videla učenca. Morala sta spoznati Jezusov odnos z Očetom, da izhaja vse njegovo življenje iz tega odnosa. Tretji pogled je bil usmerjen v njegovo osebo. Ni dovolj le poznati Jezusa, treba je tudi stopiti v njegovo življenje. Zato sta se morala učenca premakniti iz dosedanjih pogledov vere in družbene prakse ter varnosti v odprt odnos z njim. Njihov pogled se je tako spremenil v živ prijateljski odnos, poln zaupanja in spoštovanja. Ta pogled jih je spremljal skozi več čas Jezusovega javnega delovanja, njuno življenje je bilo povezano Jezusovim, bil je odprt za nova srečanja in prijateljstva. V Jezusovem pogledu sta čutila prisotnost večne Božje ljubezni, ki rešuje. Tudi nas Gospod kliče na mnoge načine, da bi šli iz svojega življenja tja, kjer nas on čaka in nam daje svoje poslanstvo. Pogosto ni potrebno spremeniti okolja, ampak samo odnos, da smo pri njem ter gledamo nase in na druge skozi Jezusov pogled. Tako se bomo rešili raznih vsiljevanj in begov ter predsodkov, sprejeli bomo tisto vlogo, ki nam jo je namenil v načrtu Božjega kraljestva. Prav tako bomo tudi osmišljeni kot osebe in se ne bomo se čutili nekoristne, brez pomena. Gospod nam daje poslanstvo in odgovornost za svet in za ljudi.  V njegovem pogledu ni črnogledosti, ampak smo to, kar smo. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/105