Če bi želeli najti podobo za današnjo družino, bi težko prišli do skupnih imenovalcev. Vsak jo gradi in si jo predstavlja na svoj način. Zato želimo v času krize človeka, vere in tudi družine, odkrivati podobo družine v njenem temelju, kakor je bila zamišljena od Stvarnika. Sveto pismo pravi, da je Bog rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!« (1 Mz 1,26). Pozornost pritegne glagolov v množini: 'Naredimo', kar je kot nekakšno pred razodetje Boga kot skupnosti Oseb ali kot Sveta Trojica. Tako smo bili že pri stvarjenju potopljeni v skrivnost neizmerne Božje ljubezni, ki povezuje različnost in vzajemno podarjanje. O tem govori naslednja vrstica: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (v. 27) Naše življenje ima pečat osebnih odnosov, da živimo kot moški in kot ženske v medsebojnem podarjanju in dopolnjevanju. Adam je zares spoznal Boga ljubezni, ko je srečal svojo družico Evo in jo priznal kot drugo od sebe. V tem odnosu se je razodela novost bivanja in izpolnjenosti ter podarjanje in ustvarjanje novega življenja. Njuna telesna in duhovna združitev je daleč presegala živalsko parjenje. V človeški spolnosti se namreč odkriva tudi Božja razsežnost, da gradi obenem duhovno občestvo in najgloblje poveže človeške osebe. Tako Bog ni mogel dati večjega dostojanstva človeški spolnosti. Ko zakonci spoznajo drug drugega v vsem, kar so, odkrijejo globljo ljubezen in svetost drug drugega. Zato se iz njihove podaritve rojeva novo življenje in ustvarjajo novi odnosi. Stvarjenjski načrt z družino je bil zamegljen in umazan z grehom napuha ter poželenja, toda Kristus ga je preustvaril s svojo ljubeznijo, ki je šla do konca in s tem tudi družinskemu življenju odprl novo obzorje. Kakor je prišla Eva iz Adama, tako prihaja Cerkev iz Kristusa in jo Kristus ljubi kakor ljubi Ženin svojo Nevesto. Zato nosi vse v Cerkvi pečat ženitovanjskega podarjanja in navdušenja. Ljubezen poročenih in samskih, ki živijo Bogu posvečeno življenje, raste v navdušenem sprejemanju in podarjanju drug drugemu in najde v sveti evharistiji vedno novo spodbudo ter moč. Jezus vabi poročene in samske, da se ljubimo med seboj, kakor nas je ljubil on in ustvarjamo družinske odnose na različnih ravneh: v družini, prijateljstvu, v meniški skupnosti. Družina ostaja pri tem izbrani prostor za rast v ljubezni in medsebojnih odnosih, za sprejemanje drugačnosti drugih in odprtost za njihove darove, prostor čudenja in navdušenja, hvaležnosti in veselja nad tistimi, ki so nam podarjeni. Medsebojna bližina nas rešuje pred osamljenostjo in ustvarja temeljni občutek varnosti. V družini je tudi prostor odpuščanja in novih začetkov, je pot, ki jo hodimo skupaj, čeprav vsak na svoj lasten način. Pomembno je, da se ti odnosi nikoli ne ustavijo, tako kot v ljubezni Oseb v Sveti Trojici. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/113