Kljub isti človeški naravi je med moškim in žensko korenita razlika, ki ni le v telesna, ampak izhaja iz globin njegove osebe. Bog je ustvaril človeka kot vrh stvarjenja in mu dal sposobnost telesnega, psihičnega in duhovnega delovanja. Po daru Božje ljubezni je njegova ljubezen povezava  v različnosti. Odnos ljubezni je bistven za razvoj človeških oseb in družbe.  Ni dobro biti sam in se zapreti pred drugimi, je zapisal sveti pisatelj. Človek  se razodeva sebi, kolikor je dar za druge in obenem sprejema njihov dar. V odnosu med možem in ženo vstopa v to izmenjavo  celota človeške stvarnosti, tudi telo in duševnost. Toda v zgodovinskem spominu se je zgodil potop ljubezni. Mož in žena sta zavrnila Boga kot izvir njune ljubezni in edinosti.  Začutila sta praznino, krhkost in strah. Postala sta si nasprotna. Mož je začel obsojati ženo, hotel je nad njo zagospodovati. Vendar se je po Božjem naročilu odprla pot odrešenja od nasilja in egoizma. Tako se bosta mogla odpreti drug drugemu in stopiti v ljubezensko dopolnjevanje v različnosti. Ob tem daru se bo ponovno rodilo navdušenje in zaživela bo privlačnost, pripravljena bosta sprejeti velike preizkušnje in svojo ljubezen podariti novim človeškim bitjem. V današnjem času doživljamo mnoge težave s podobo moža in žene. Vloga moža se je spremenila, ni več potreben kot lovec in branitelj družine, ampak mož svoji ženi in oče otrokom. Žene tudi ne skrbijo le za dom in otroke. Šle so v službo in sprejele odgovorna mesta v družbi. Nekatere so se v želji po karieri in uspehu prilagodile držam moških in zaigrale njihovo vlogo. Predvsem se je razvil egoizem in individualizem, ki skoraj ne pozna služenja in medsebojne pomoči. Težko bo priti iz takih drž in v možeh ter ženah zopet odkriti čutečo dušo. Papež Janez Pavel II je v okrožnici O dostojanstvu ženske spregovoril o izvirnosti ženske, o njeni karizmi, ki je v dobrobit vsega človeštva. Ženske znajo povezati srce in razuma, prenašati trpljenje, odprte so za red, pravičnost in življenje. Res, da se v sodobni družbi soočamo z ideologijami, ki trdijo, da si spol določamo sami in nismo z njim bistveno zaznamovani, toda za zakon in novo življenje sta potrebna edinost in različnost, ki prihajata od moža in žene. Hudo je, če se zamenjajo vloge, da so ženske pomožačene in so moški poženščeni. Zato je velika naloga delovanja Cerkve in zdrave pameti, da se trudi za ozdravitev teh odnosov in jih naredi za bolj blizu Božjemu načrtu. Mož in žena sta v sebi polnost, vendar ne ločeno, ampak skupaj, v vzajemnem podarjanju in sprejemanju. Pri tem morata neprestano umirati svojemu egoizmu in biti odprta za druge ter pri tem  zavarovati šibkejše. Ljubezen ne more drugače delovati. Zato je velik dar Svetega Duha sprejemanje  vloge kot moža in žene v ljubezni, ki je edina v različnosti in je odprta za življenje. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/114