Farizeji so skušali Jezusa z vprašanjem, če je dovoljeno možu, da odslovi ženo. On jim je omenil Mojzesa, da je dovolil ločitev zaradi sprevrženega odnosa med ljudmi in z Bogom po prvem grehu. S tem je nekako omejil škodo šibkejšega partnerja. Jezus ni odgovoril na vprašanje, kaj je dovoljeno in kaj ni, ampak je poudaril, da je treba iti na začetek, k stvarjenju, kjer se je razodel poročni odnos med Bogom in ljudmi. Zato morajo biti zakonci v odnosom z Bogom, kakor so med seboj. Jezus je v svojem oznanjevanju odločno govoril o tem odnosu in zavračal vse, kar odvrača od tega. Sveti Pavel je razvil Jezusovo poročno misel in primerjal odnos zakoncev z odnosom med Kristusom in Cerkvijo. Neločljivost zakona pomeni uresničenje odnosa med Kristusom in Cerkvijo v življenju zakoncev. S tega vidika prešuštvo ni le prevara in spolni greh, ampak tudi zavrnitev Boga zaveze in ljubezni. Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem prinesel moč za neprelomljivo zvestobo v zakonu. Ker pa še vedno ostaja v ljudeh nagnjenost k grehu, je Cerkev iskala nove rešitve za težave v zakonskih odnosih. Tako so isto Jezusovo misel o nerazvezljivosti zakona evangelisti predstavili z različnimi poudarki. Marko, ki je pisal za kristjane v rimskem svetu, poudarja, da ima tudi žena možnost, da se loči, pri Luku je omenjena ta možnost zgolj za moža. Pri Mateju, ki je pisal za kristjane iz judovstva, je ob zavrnitvi ločitve še dodatek: »razen, če se loči iz nečistovanja.« Sveti Pavel je imel pred sabo kristjane iz poganstva in jim je posredoval jasen Jezusov nauk o neločljivosti zakona, poznal pa je tudi težave v zakonih med kristjani in pogani.  Z apostolsko avtoriteto je poudaril, da kristjanu ni treba sobivati s partnerjem, ki je predan nečistovanju in razvratnosti. Podobno so tudi nekateri cerkveni očetje naglašali pomen neločljivosti zakona in obenem govorili o Božjem usmiljenju in pokori pri tistih, ki so doživeli ločitev. Pravoslavna Cerkev je šla nekako v to smer, na Zahodu pa se je razvila bolj stroga razlaga in praksa, zlasti še po reformaciji. Obstajajo nekatere izjeme, kot je ločitev od mize in postelje, pavlinski in petrinski privilegij, vendar velja popolna neločljivost za veljavno sklenjene zakramentalne zakone. V prejšnjem stoletju je prišlo do velikih družbenih in miselnih sprememb, tudi med kristjani je naraslo število ločitev in ponovnih civilnih porok. Ti ljudje kličejo k rešitvam, ki jih Cerkev posreduje zlasti z odkrivanjem ničnosti zakonske zveze in z različnimi duhovnimi sredstvi. V sklepnem dokumentu škofovske sinode o družini je poudarjena neločljivost zakonske zveze. Obenem pa so škofje močno naglasili pomen pokore in Božjega usmiljenja za tiste vernike, ki ne morejo več živeti svoje zakonske zveze. Dokument ne govori izrecno o prejemanju zakramenta svete evharistije, poudarja pa, da ti kristjani niso izločeni iz Cerkve in spodbuja pastirje k razločevanju zapletenih okoliščin, ki so privedli do ločitve. To razločevanje je notranjega značaja in mora potekati po nauku Cerkve ter v luči Božjega usmiljenja. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/120