Oče je oseba, ki je na začetku, izvir in so-stvarnik življenja drugega, njegov temelj, varnost, pa tudi obveza.  Otrok ni njegov dodatek, ampak druga oseba, drugačen od njega, čeprav je izšel iz njega. Očetova vloga ni le rojevanje, ampak tudi vzgoja. Pomaga mu pri osebni rasti, odkriva mu poslanstvo in vrednote v življenju. Ob očetu otrok razvije svojo osebo, oče mu predstavlja podobo resničnosti in svobode. Če dobi pri materi sposobnost ljubezni, da se zave, da je ljubljen, vreden, mu oče pomaga do dinamičnega odnosa s svetom in drugimi ljudmi. Oče ga reši pred posestništvom matere, želi ga vpeljali v zrelo življenje, kar je za otroka boleče. To je težka stopnja vzgoje, vendar zelo pomembna, da se otrok uči braniti, odpirati v svet in samostojno razmišljati. Ljubezen je v daru, neprestano zapuščanje, sprejemanje, vendar nikoli v posedovanju. Vzgojitelj mladih Giussani pravi, da brez te rane ni izkušnje človeškosti. Otrok jo mora sprejeti ob očetovi bližini, brez zamere in nasilja. Ob sebi čuti in prizna očeta, ki stopa v njegovo rano, se sooči z njo in jo ozdravi. Kjer ločitev od matere ne nastane na pravi način, je v nevarnosti zdravo sprejemanje sebe, šibkost osebne volje, poniževanje, slab odnos do telesa, zavračanje hrane. Ta bolečina ostane in se težko pozdravi. V tradicionalnih družbah poznajo določeno obliko uvajanja v svet odraslih, ki je povezana z naporom in bolečinami. Zahodna družba je odpravila to naporno uvajanje, strah jo je bolečine. Zahod ne pozna Matere pod križem svojega Sina, ampak v trgovskem in zabaviščnem centru ali v lekarni. Ljudje ostanejo vse življenje na ravni zadovoljevanja svojih preživetvenih potreb, ujetniki svojega nepreseženega otroštva in zaznamovani z depresijami. Odnos otroka z očetom pomeni presekanje slepe čustvenosti. Oče je odrasel človek, nosilec norme in reda, pa tudi bližine in ljubezni. Ob njem se razvijejo otrokovi moralni pogledi in samostojnost odločanja. Oče ga osvobodi od nemira in negotovosti, otrok ima potrebo po pravilu in jasni besedi, da mu nekdo reče: Tega ne smeš narediti! Očetova prisotnost pomaga živeti otroku njegovo stvarno življenje, da se zave, da ni vsemogočen, obenem pa tudi, da je vreden in ljubljen.  Odkriva mu tudi povezavo med nebom in zemljo, da uskladi fizične in materialne potrebe z rastjo duševnosti in duhovnosti. Krščanski križ predstavlja to povezavo. Papež Frančišek je pri svojih razmišljanjih o družini spregovoril tudi o očetu. Poudaril je, da je oče nekaj temeljnega v življenju otroka, vendar pa je v zahodni kulturi njegova vloga pogosto preveč odsotna in nepomembna v življenju družine in družbe. Nekateri očetje se odmaknejo od otrok, drugi bi bili radi njihovi tovariši in prijatelji. Papež je rekel, da morajo očetje sprejeti svoje žene in jih zavarovati, otrokom morajo prinesti modrost življenja, da se bodo prav odločali in mislili. Zato mora biti njihova drža jasna, dosledna in ljubeča. Pomembno je, da je oče prisoten v družini, da ga otroci vidijo ob materi in deli z njimi žalost, veselje in napore. Biti mora blizu otrokom, ko se učijo, igrajo, prenašajo napore. Ne sme zatirati njihove svobode in ustvarjalnosti, sprejemati jih mora tudi, ko naredijo napačen korak. Primer takega očeta je v priliki o izgubljenem sinu. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/125