Po izvirnem grehu so krhke in motene povezave med ljudmi in skupnostmi. Adam in Eva sta se začela kregati, Kajn je umoril brata Abela, ljudje, ki so gradili Babilonski stolp, se niso razumeli in se razšli. Tudi v izvoljenem ljudstvu so bila mnoga razhajanja in ločitve. Komaj so prišli do skupne države, je že prišla delitev in izgnanstvo. Jezus se je zavedal, da bo tudi njegovo odrešenjsko delo prineslo nove opredelitve in ustvarilo ločitve, zato je umrl nasilju in hudobiji, ki se je postavila proti njemu. Pred smrtjo je molil za edinost skupnosti, ki se bo rodila iz njegove žrtve. Toda delitve in ločitve so prišle tudi v Cerkev in krepko omajale njeno pričevanje. Marsikdaj so to povzročile zunanje sile, politični interesi, različne tradicije, zlasti pa napuh. Po tolikih stoletjih ločevanja in izobčenja prihaja v zadnjih desetletjih do resnega iskanja skupnih poti in medsebojnega odpuščanja. Klic papeža Frančiška po usmiljenju sega do samih korenin vzpostavljanja edinosti v družinah, drugih skupnostih in med Cerkvami. Sveti Janez Pavel II je poudarjal, da moramo storiti vse, da bi z Božjo pomočjo podrli stene ločitve in nezaupanja, ki preprečuje oznanjevanje evangelija. Katoliška Cerkev vidi in priznava slabosti svojih članov in se zaveda, da je vsak njihov greh ovira za uresničenje edinosti in odrešenja v Jezusu Kristusu. Izhodišče prizadevanj za edinost je vera v Boga Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa, v katerem smo njegovi sinovi ter med seboj bratje in sestre. Zato nam prihaja naproti z darom svojega usmiljenja. Cerkev potrebuje usmiljenje, da se vedno znova vrača v ta odnos, v katerem je bila rojena. Vse njeno življenje bi moralo biti prežeto s tem darom in še na poseben način delo za edinost. Tu je pomembno spreobrnjenje, da začnemo gledati z očmi Jezusove usmiljene ljubezni in postavimo v ospredje to, kar hoče Bog. Božji dar usmiljenja je večji od naših šibkosti in padcev. Iz njega se moremo naučiti miselnosti, ki bo odprta za druge, jih sprejemala v tem, kar so, obenem pa zvesto ohranila bistvene prvine nauka in življenja. Ljubezen in usmiljenje bosta vodili čez prepade ločitev in pokazale rešitve, kjer se zdi, da so nemogoče povezave in dialog. V njihovi moči se bomo osvobodili predsodkov in zaprtosti, spoznali bomo bogastvo drugih ter se truditi postaviti v središče Kristusa in njegovo besedo. Z usmiljenjem se bo spremenil naš pogled na temne lise preteklosti. Kjer so do sedaj švigali očitki in obsojanja, se bodo rodili zakladi odpuščanja in ponižnega sprejemanja. Izgubljeni sin se bo odločil, da se vrne k Očetu in Oče mu bo hitel naproti, ga objel in sprejel v svoj dom brez vsakega očitka. Prav tako pa bo sprejel tudi starejšega sina, ki je ostal doma in otrdel v svoji ljubezni. S polno mero usmiljenja ga bo povabil, da se udeleži družinske gostije, ker sta se oba vrnila domov.  Pri Očetu, ki je velik v usmiljenju, je prostor za vse sinove. Primož  https://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/126