Evangelist Luka omenja tri prilike o Božjem usmiljenju: o izgubljeni ovci, drahmi in sinu. Povod zanje je bila ozka pravičnost farizejev, ki so obtoževali Jezusa, da se druži z grešniki in je z njimi. Prilike prihajajo iz vsakdanjega življenje in želijo prikazati usmiljenje, s katerim deluje Bog. Navadno pastir ne bi pustil 99 ovc in šel iskati eno, ki se je izgubila, ker bi se izgubile še ostale. Tudi žena, ki je imela malo drobiža, ne bi mogla za ta denar pogostiti svojih prijateljic. Deset pomeni celoto, razlagalci pravijo, da se je lotila iskati, kar ji je manjkalo, to je povezanost njene osebe, da bi ponovno odkrila osebno središče in počistila hišo svojega življenja. Ko je našla sebe, se je mogla veseliti s prijateljicami. Božje usmiljenje nam pomaga, da zopet najdemo sebe in v polnosti zaživimo. Očetu tudi ne bi bilo treba dati premoženja mlajšemu sinu. Srce se mu je trgalo, ko je odšel od hiše, toda upošteval je njegovo svobodo in izbiro.  Čeprav je izgubil vse pravice in dostojanstvo, je pričakoval, da so zopet vrne in mislil nanj. Zato mu je stekel naproti, ko ga je zagledal od daleč. V nobeni priliki ni Jezus tako globoko pokazal Očetovega odnosa do grešnikov, da je usmiljenje največja pravičnost. Sin se ni najprej skesal, ampak, ko je postal lačen in brez vsega. Strah ga je bilo izgubljenosti in smrti, zato je začel razmišljati, kako je doma, da so tam sprejeti tudi služabniki. Pomislil je, da bi se vrnil domov kot služabnik. Evangelist pravi, da je vstal iz svojega stanja. Spreobrnjenje je vstajenje, prejšnja smrt je presežena, začenja se življenje, ki ga je rodilo smiljenje. Ko se je vračal proti domu, ga je opazil oče in mu prihitel naproti, brez vsake besede ga je objel in mu vrnil dostojanstvo, ki ga je izgubil. Vse tri prilike govorijo o veselju, ki se je porodilo ob najdeni ovci, drahmi in sinu. Ob vsakem novem življenju se je treba veseliti in praznovati. Že v pričakovanju rešitve se oblikuje drža veselja. Bog pričakuje grešnega človeka in njegovo rojstvo. Ko se to izpolni, eksplodira veselje, nekaj podobnega kot v Jezusovem vstajenju.  Vsa upanja Boga so tako usmerjena v novo rojstvo.  Zato bo tudi v nebesih večje veselje nad spreobrnjenim grešnikom. kot nad mnogimi pravičnimi, ki ne potrebujejo rešitve. Toda ostane nam še starejši sin, ki je ves čas izpolnjeval očetova naročila in mu ostal slepo zvest. Tudi ta fant je bil izgubljen, ker ni znal odpuščati in se veseliti brata, ki se je vrnil domov. Ni videl, da je mrtev tudi on in da potrebuje obuditve v usmiljenju. Tri prilike tako govorijo o usmiljenjem Očetu in nagovarjajo vse: grešnike in pravične, oddaljene in bližnje. Marsikdaj se grešniki bolj odprejo Božjemu usmiljenju kot pravični, ki se čutijo varni v svoji morali in se jim zdi, da ne potrebujejo Božjega odpuščanja in novega življenja. Živ je tisti, ki živi iz Božjega usmiljenja. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/134