Ni še dolgo, kar je med katoličani vladala moralna strogost, ki je obsojala zlasti grehe spolnosti in nespoštovanja cerkvenih zapovedi. Drugi grehi niso bili tako v ospredju. Evangelist Janez predstavlja Jude in farizeje, ki so ujeli žensko pri prešuštvovanju in jo hoteli umoriti s kamenjanjem. Pri tem niso niti pomislili, da je bil morali kaznovati tudi moškega in kakšno je bilo njeno življenje. Kamni so bili že v rokah in možje so komaj čakali, da izvršijo, kar je zahtevala Mojzesova postava. Zviti farizeji so pri tem pomislili, da bi lahko s to žensko ujeli Jezusa v past. Pripeljali so jo pred njega in ga vprašali, kaj bi naredil z njo. Hudobija je namreč zelo prebrisana. Če ne bo obsodil ženske, ki se je pregrešila z nezvestobo, bo pokazal, da ne spoštuje postave-resnice, saj je rekel, da ne bo prešla niti ena pičica postave, če jo bo obsodil, kje je potem njegovo usmiljenje, o katerem je govoril množicam? Nekateri ljudje so prav obsedeni z obsojanjem in razkrivanjem grehov drugih, obsodbe so včasih majhne, drugič velike, z njimi mažejo dobro ime drugih in se veselijo, da so tudi oni umazani. Tu je bilo še hujše, ker so se veselili ženine smrti in Jezusovega padca, ker so ga spravili v past. Toda Jezus se je sklonil in pisal po tleh, nekateri pravijo, da je pisal po blatu človeške hudobije, obsojanja, izključevanja, zavračanja. Ko so postali že nemirni, se je vzravnal in jim rekel, da tisti, ki je brez greha, lahko vrže prvi kamen vanjo. Samo on bi lahko to storil, vsi drugi pa so bili grešniki in bi morali najprej pospraviti pred pragom svojih grehov in padcev, ne pa da ponižajo in morijo to žensko. Jezus jim je prebudil vest, strah ji je postalo, da bo razkril njihove grehe, zato so začeli odhajati od najstarejših naprej. Koliko napuha bi zbežalo tudi od nas, če bi se bolj zavedali  svojih šibkih in grešnih plati ter prosili za odpuščanje? Na koncu sta ostala Jezus in ženska. Kaj se je dogajalo v njenem srcu, potem ko je bila že obsojena na smrt, razgaljena, ponižana, mrtva?  Jezus se je vzravnal in jo pogledal. Vanjo je posvetil šop sončnih žarkov, njegov dobrohotni in usmiljeni pogled je ni obsodil in potlačil, ampak dvignil in osvobodil. On, ki je obsojal ne le prešuštvo, ampak že poželjivo misel na drugo žensko, je videl je prej človeka kot greh in prinesel življenje, kjer je vladala smrt. Povedal ji je, da je hudo grešila in ji odpustil  greh. Dal ji je upanje, da bo ponovno živela in ljubila. Ključno je bilo srečanje z usmiljeno ljubeznijo, ki jo prej ni poznala. Tako se je drugačna kot prej vrnila v življenje. Pomembno je povrniti dostojanstvo ranjenim ljudem in jim pomagati, da znova zaživijo. Jezus nas vabi, naj ne mečemo kamnov na bližnje, jim ne mažemo pogleda in dostojanstva, ampak jim pomagamo, da svoj utrujeni in razočarani pogled usmerjajo v Kristusa , ki jih gleda z naklonjenostjo in jim da je upanje. Če bomo občutljivi za greh, bomo tudi za ljubezen, odkrili bomo dar odpuščanja, ki je kraljevska pot obnove življenja in odnosov. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/135