Peter in Juda sta bila Jezusova učenca, živela sta z njim, videla sta ga kot močnega voditelja, ki je delal čudeže, učil množice, ozdravljal bolezni. Pričakovala sta, da bo pregnal nasprotnike Izraela. Toda sta se zmotila. Ko je prišel v Jeruzalem, se je pokazal kot Božji služabnik, ki je moral sprejeti trpljenje in smrt, da bi človeštvu prinesel odrešenje. Juda in Peter tega nista sprejela, izraz njune nemoči in nasprotovanja je bil njun greh. Peter ga je zatajil, Juda pa je izdal. Oba sta se skesala po storjenem dejanju, vendar se je njuno življenje končalo na povsem drugačen način. Objokanemu Petru je Jezus odpustil greh, Juda ni videl več rešitve in se obesil. Peter je v svojem sramu videl Jezusov odpuščajoči pogled, pustil se je nagovoriti njegovemu usmiljenju, Juda pa se je prepustil svojemu sramu, prepričan je bil, da ne more nihče odpustiti take krivde. Videl je le svojo notranjo temo, ki je umazala njegovo misel in srce. Kesanje, ki vidi samo temo in nič, ne vodi k spreobrnjenju in odpuščanju, ampak k smrti. V Svetem pismu sta podoben par Kajn in David. Oba sta bila morilca, Kajn ni zaupal, mislil je, da je bil njegov greh prevelik, da bi bil odpuščen, David pa je zaupal v Božje usmiljenje in bil deležen odpuščanja. Tudi dva hudodelca v Jezusovi družbi sta imela podobno krivdo, a izbrala sta različno pot. V učenju Cerkve je greh proti Svetemu Duhu, ki ga ni mogoče odpustiti. Grešnik misli, da se bo rešil sam, po svoji zaslugi. Drugi vidik tega greha je v razočaranju in nemoči, grešnik je prepričan, da mu tudi Bog ne more odpustiti. To je greh tistih, ki nočejo priznati Jezusa za Odrešenika ali celo trdijo, da ni nobene rešitve in odpuščanja. Jasno je, da ne morejo prejeti odpuščanja grehov, če zanj ne prosijo in ga ne potrebujejo. Pogoj za izhod iz neuspeha je priznanje, da smo padli, priznati si moramo, da je življenje teklo drugače, kot smo pričakovali. Nekateri sežejo po obrambi in obtožujejo druge, okoliščine, skupnost, tudi Boga. Vendar je bistveno, da sprejmemo preteklost tako kot je bila. Težko je stopiti iz neuspeha, nihče noče biti poraženec. Toda s ponižnostjo moremo sprejeti svojo realnost in priti do majavih temeljev, na katerih smo gradili. Bolečina je lahko izraz tega novega začetka. Kdor ni uspel, nima več kaj izgubiti, nasloni se lahko na Gospodovo bližino ali na svoj nič. Tudi občutek krivde in sram nam lahko pomaga, da ostanemo budni in se podajamo k novim korakom v Božjem usmiljenju. Ko je otrok slišal Judovo zgodbo, da je šel in se obesil na drevo, je rekel, da bi se moral Juda obesiti na Jezusov vrat in ga prositi odpuščanja. Ostal bi živ, Jezus bi mu odpustil in bi bil spoštovan v Cerkvi. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/136