Božje usmiljenje se je v vsej veličini in globini razodelo v velikonočnem dogajanju. Na veliki petek je tisti, ki je oznanjal Božje usmiljenje in ga delil mnogim po Palestini, sam postal ranjen, obsojen, mučen, da je bil potreben usmiljenja. V težkih mukah agonije na Oljski gori se je obrnil k Očetu, katerega usmiljenje je oznanjal, pa ga ni našel. Moral je izpiti kelih trpljenja do konca. Tudi ljudje, ki so mu stali ob strani, so bili nemočni in ga niso mogli iztrgati iz rok nasilnikov. V temni noči je moral strpeti hudobijo človeštva, ki se mu je postavila po robu. Tako je njegova ljubezen šla do smrti in se razodela v vseh njenih globinah. Usmiljenje, ki ni dobilo podpore, ne božje in ne človeške, je postalo odprto za vse življenjske težave in uboštva. Skloniti se more v vsak greh in v njem vzpostaviti nov, opravičen odnos z Bogom. Tudi neverni ljudje morejo začutiti veličino te Jezusove solidarnosti z njihovo usodo in se ji odpreti. Velikonočna hvalnica opeva žrtev, ki jo je Jezus pretrpel za človeštvo in govori o 'srečni krivdi', ki jo je Jezus pretrpel in je postala vir odrešenja. Ta velikonočni dogodek 'preganja zlobo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje.' Med zemljo in nebom je zopet vzpostavljena povezava. Oče je odgovoril na greh sveta z največjim usmiljenjem, da je obudil od mrtvih umrlega Sina, ki ga je naložil nase greh in hudobijo sveta. Usmiljenje se skloni v grob in smrt drugega ter ga ponovno obudi v življenje. To dogajanje je osebno in skrivnostno, kakor je bilo tudi pri Jezusovem vstajenju. Množice so videle njegovo smrt, Vstalega pa so srečali le posamezniki, ki se jim je osebno razodel. Zato je Jezusovo vstajenje zmagovito, vendar ne s smislu povračila ali zunanje moči nad nasprotniki, ampak z usmiljenjem zaustavi hudobijo in je ne širi naprej. Jezus je ostal v slavi vstajenja ponižen in se približal ljudem z velikonočnim darom svoje žrtve. Z njim je obrnil red sveta, ideal poganskega močnega človeka, samozavestnega, spolno dejavnega, pametnega in nasilnega. Z usmiljeno ljubeznijo je prinesel temu človeku odpuščanje grahov, naučil ga je človeškosti, ljubezni in sočutja. Zato je primerna upodobitev vstajenja, ki jo predstavlja vzhodna ikonografija, ko se vstali Jezus spusti v podzemlje in vleče iz smrti Adama in Evo ter vse človeštvo. Pater Rupnik je to upodobil na mozaiku v cerkvi Svetega Marka. Vstajenje je šola usmiljenja. Z Jezusovim darom vstajenja smo poklicani, da verujemo v Božje usmiljenje, ko se zloba zdi najbolj močna in smo sami brez vsake zunanje podpore. Človek, ki je deležen usmiljenja in obujen v novo življenje, podarja usmiljenje tudi drugim. Jezus gre še naprej, pove, da kar smo storili ubogim, malim in bolnim, smo storili njemu. V daru usmiljenja srečamo njega, ki je izvir vsakega usmiljenja in novega življenja. Zato upravičeno poje psalmist: Gospodovo usmiljenje bom na veke opeval. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/137