Na velikonočni večer je Jezus obiskal prestrašene učence, ki so se zaprli v strahu pred Judi, pa tudi pred seboj, ker jih je bilo sram, da so ga zapustili in se je z njim tako slabo končalo. Njegov velikonočni pozdrav: »Mir vam bodi,« pa je osvobodil vklenjenost, pokazal je na novi čas Božje ljubezni, ki dviga neodrešeno človeštvo k njegovi prvotni poklicanosti in harmoniji. Jezus je imel spremenjeno telo, bil je novi človek in je podelil učencem velikonočne darove: mir, veselje, odpuščanje, spravo, predvsem pa moč Svetega Duha, ki je prvi darovalec. Zato je dihnil v učence in jim rekel, naj prejmejo Svetega Duha. Še pred to gesto jim je pokazal rane na dlani in na strani. Prav žrtev, ki jo je pretrpel v ljubezni do njih, je prinesla odpuščanje grehov. Sveti Duh bo odslej prinašal odpuščanje v skupnost Cerkve. Tudi v današnjem času Sveti Duh dela prisotno Jezusovo žrtev in deli moč njegovega odpuščanja. V njegovi moči odpuščanje ni nekaj preteklega, spomin, ampak sedanji dogodek, zakrament in znamenje Božjega usmiljenja, ki je dejavno med ljudmi. Duh, ki je vodil in navdihoval Jezusa v njegovem poslanstvu, je podarjen učencem, da bi bili priče Vstalega in Križanega. Po Svetem Duhu smo posvečeni za službo ljubezni, ki premaga strah in se podari do kraja, tudi za ceno velike žrtve. Moč za uresničevanja zmage nad grehom je Jezus zaupal apostolom, kar je Cerkev razumela kot naročilo za podeljevanje odpuščanja vedno novim generacijam vernikov. Tako se velikonočni dar odpuščanja prenaša skozi vse čase ter deli mir in osvoboditev mnogim srcem. Na poseben način se služba sprave uresničuje v cerkveni skupnosti. Cerkev je v službi usmiljenja, vendar je tudi sama potrebna pokore in spreobrnjenja. Res, da Gospod odpušča osebno vsakemu skesanemu grešniku, vendar ker smo tudi povezani med seboj, skupaj potrebujemo odrešenja, ker ima vsak greh posledice za vso skupnost. Jezus je zapustil Cerkvi tudi nalogo zadržanja in odpuščanja grehov, kar pomeni sodbo nad grešnimi dejanji in presojo pripravljenost sprejema tega odpuščanja. Pomagati mora vernikom, da bi spoznali svoj greh in se po odpuščanju ter pokori oddaljili od njega. Ob tem pa mora Cerkev z odprtimi rokami sprejemati grešnike in jim dajati priložnost za nov začetek. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/138