V Lukovem evangeliju so ženske deležne posebne pozornosti. Tako je tudi z žensko, ki se je približala Jezusu, ko je bil na obedu pri farizeju Simonu. Ne vemo za motiv, s katerim je ta človek povabil Jezusa, vsekakor pa se je med njimi ženska, znana kot grešnica, in se vrgla k Jezusovim nogam. Močila jih je s svojimi solzami, jih brisala z lasmi, poljubljala in nadišavila z dragocenim oljem. Jezusu je s tem izrazila svojo bolečino nad dotedanjim življenjem ter zaupanje v njegovo ljubezen. Začutil je njeno željo. Razumel je, kar mu je želela povedati, pa tudi način, s katerim je  to izrazila. V njenem srcu sta bil klica po spremenitvi in hvaležnost, da jo je Jezus sprejel tako, kot jo je in ji omogočil, da bo zopet zaživela kot človek z vsem svojim dostojanstvom. Jezusov usmiljeni odnos jo je okrepil na poti pri izhodu iz grešnega življenja. Vse se je dogajalo v hiši farizeja Simona, ki se je imel za poštenega in uglednega človeka. Zato mu je bilo nerodno, ko je gledal žensko, ki joče, briše in poljublja noge gosta, ki ga je povabil na obed. Dogajanje je v njem okrepilo dvom v Jezusa, da je res resnični prerok in veliki učitelj duhovnega življenja, ker je dopustil tej ženski, da mu na neobičajen način izraža svoja občutja. Jezus je spoznal, kaj je razmišljal njegov gostitelj in mu s priliko o dveh dolžnikih pokazal razlog svojega ravnanja. Sprejel je ženino kesanje in ljubezen ter ji odpustil grehe. Farizej pa je ostal v svoji pravičniški drži, oddaljen od grešnikov in vseh, ki niso bili po merilih uglednih. Ob izrazu skesanosti ženske sta se pokazali hinavščina Simonovega odnosa do Jezusa ter njegov slepi ponos, ki ni bil sposoben sprejeti daru Jezusove usmiljene ljubezni. Greh pravičnega je edini greh, ki je usmerjen proti Bogu ljubezni, ker želi kupiti svojo pravičnost z naporom svojih lastnih del. Ta izkušnja se pojavlja v vseh religijah, vendar mora biti presežena z izkušnjo zastonjske in podarjene ljubezni, na katero odgovorimo lahko le z drugo ljubeznijo. Težko je živeti z ljudmi, ki si mislijo, da so na strani resnice in nič ne naredijo za odnos ljubezni ter odvisnosti od Odrešenika. Srž prilike je v dveh glagolih: 'biti usmiljen' s strani upnika in 'še več ljubiti' s strani dolžnika. Kdor ima večji dolg, bolj občuti presežnost odpuščanja kot odvisnost in povezanost z Bogom. Kdor pozna večji dar, bo pokazal tudi večjo ljubezen. To je prednost grešnika pred pravičinim, ki se ne čuti dolžnega pred Bogom  in ne priznava Božjega daru. Pravični misli, da bo dolg plačal sam z dobrimi deli. Toda Jezus nas uči, da smo v globini v odnosu z njim in le po njemu prejemamo odrešenje. V bistvu smo dolžni za vse, kar smo prejeli in tega dolga ne moremo poplačati drugače, kot da se odpremo za novo darovanje. Bolj kot smo obdarovani, bolj kot nam je bilo odpuščeno, bolj bi morali ljubiti. Ključ vsega je vera, da zaupamo Jezusu in ga ljubimo z vsem srcem. Ta žena je prekipela v ljubezni do njega, priznala svoj greh in dosegla odpuščanje ter novo življenje. Postala je zgled mnogih spreobrnjencev v zgodovini. Njeno izkazovanje ljubezni Jezusu je postalo obsodba farizeja, ki se ni potrudil sprejeti Jezusa in njegovega odrešenja. Bog daje milost, toda če človek ni pripravljen, da bi se skesal in sprejel dar odpuščanja, mu tudi ne more biti odpuščeno. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/141