Dve Jezusovi priliki o usmiljenju, kot jih je zapisal evangelist Luka, predstavljata temeljni drži Božjega usmiljenja: očeta, ki potrpežljivo čaka izgubljenega sina, da se vrne domov in pastirja, ki pusti 99 ovc v pustinji in gre iskati ovco, ki se je izgubila. Podoba Dobrega pastirja, ima korenine že v Stari zavezi, Jezus pa jo je uporabil in jo razširil na vse ljudi. Jezus je Pastir, ki pozna svoje ovce in jih spremlja. To poznanje je zelo globoko, ker nas pozna bolj, kot poznamo sami sebe, zlasti pa ve, kakšne so naše bolečine, hrepenenja, kje smo ujeti in si želimo izhoda. V življenju in odnosih nam ne gre vedno tako, kot si želimo. Zgodi se, da nekateri zapustijo skupnost in gredo po svoje, iščejo drugo hrano in druge cilje. Pastir ve za izgubljeno ovco, da se sama ne bo rešila, zato ji prihaja naproti in ji pomaga. Za normalnega pastirja je skoraj nemogoče, da bi pustil veliko čredo in šel iskati ovco, ki se je izgubila. V Jezusovi priliki pa se to zgodi. Pastir gre iskati ovco, da se druge ovce razkropijo in gredo po svoje, prepuščene mnogim nevarnostim. Tu se razkriva njegovo spoštovanje in zaupanje do vsakega človeka, lahko bi ga imenovali privilegij Božjega usmiljenja. Jezus prihaja iskati, kar je izgubljeno, njegovo poslanstvo je odrešenje in se sklanja v vsako okoliščino ter kraj. Sam naredi pot, ki bi jo morala narediti ovca. Postane Jagnje, ki se daruje za druge, ko vzame nase njihov greh. Umre v naš greh in ga spremeni v dar ljubezni, da bi nas po njem privedel k izviru novega življenja. Tako nas kliče ljudi v skupnost, ki je sestavljena iz osamljenih, izgubljenih, zasvojenih. Vsi se čutimo obujeni in obdani od tega daru, ki je šel do konca. Pomenljivo je, da, pastir ne kriči na ovco, ji ne zlomi noge, da bi si zapomnila, kaj se je zgodilo, ampak jo dene na rame in jo veselo nese domov. Išče še druge ovce, ki so se razkropile, da bi zopet prišle v čredo, v kateri je njihovo življenje. Ko pride domov, položi ovco med druge ovce, ki se veselijo njenega prihoda. Evangelist Luka je še posebej pozoren na veselje, ki je bilo značilno za prvo krščansko skupnost v Jeruzalemu. Veselje Božjega kraljestva je skupnostno, ker praznujemo skupaj. Izgubljena ovca je zopet našla življenje, kakor so ga morale najti tudi tiste, ki so se izgubile, čeprav se tega niso niti zavedale. Morale so iti skozi svojo izgubljenost v življenje in to je veselje. Spreobrnjenje je obrat, priznanje svoje izgubljenosti in sprejem Jezusove roke, ki rešuje. V njegovi ljubezni se naš pogled usmeri k Bogu in namesto sence greha, samote ter nemoči zagledamo njegov ljubeči pogled, ki nam odpušča in nas rešuje. Na tej poti ni več v središču naš jaz in vrtenje okrog sebe, ampak On, ki nas ima rad. Zato pa nas Jezus vodi skozi ozka vrata v Očetovo hišo, v kateri bo praznik za vsakega, ki se ga bo oprijel in se odločil, da vstopi vanjo. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/142