Evangelist Matej je zapisal Jezusovo priliko o gospodarju, ki je odpustil velik dolg svojemu služabniku. Bog Oče kot usmiljeni gospodar čuti z nami in našimi težavami, zato je usmiljen in odpušča naše krivde.  Pomembno je, da se obrnemo nanj in ga prosimo za odpuščanje. Matejeva prilika izpostavlja še to, da Bog odpušča ne glede na težo in obseg naše krive. Vedno je pripravljen odpustiti in nas vključiti v skupnost svojih učencev. Gospod vzljubi grešnika in mu podari svoje odpuščanje. V njegovem srcu je sočutje, ki ni zgolj vedenje o tem, kako se počuti ta človek, ampak tudi vstopanje v njegovo bolečino in težavo. Gospodar je začutil služabnika v njegovi skrbi, da ni mogel plačati velikega dolga. Jezus je začutil ubogo grešnico in ji pomagal s svojim usmiljenjem, da je prišla do svojega dostojanstva in življenja. Podobno je tudi oče sprejel izgubljenega sina, ki se je vrnil domov. Verniki vemo, da nas Bog ljubi z zastonjsko ljubeznijo in odpušča vse krivde, ki se jih kesamo. Pri tem ne zahteva drugega, kot, da tudi mi odpustimo tistim, ki so naši dolžniki. Drugi služabnik je izrekel podobno prošnjo kot prvi svojemu gospodarju, da se ga usmili in mu odpusti, kar je dolžan. Toda ta ga je zgrabil in začel daviti, naj pri priči poravna, kar je dolžan. Srečujemo se z velikodušnostjo gospodarja in ozkosrčnostjo njegovega služabnika potem, ko mu je bil odpuščen izredno velik dolg. Toda v priliki se zgodi preobrat, gospodar prekliče svoje odpuščanje služabniku, ker ni bil pripravljen odpustiti in je nasilno ravnal s tistim, ki mu je bil dolžan. Tu ne gre za predhodni pogoj odpuščanja in usmiljenja, ampak za zaprtost in pripravljenost sprejeti Božji dar. Gospodar je še vedno usmiljen, vendar tako, da želi naučiti služabnika usmiljenja do njemu enakih, potem, ko je bil obdarovan s tako velikim darom. Božjih darov ne moremo sprejeti, če nismo zanje odprti in jih ne delimo drugim. Če ne odpustimo drugim, je to največji greh, ker izključimo Očeta in njegovo domačnost, ki je bistvena za naše odrešenje. Brez tega nam ne more Bog pomagati. Zato je odpuščanje čudež vstajenja, ki vodi iz smrti v življenje. Ko doživimo odpuščanje, začnemo odpuščati drugim, ne vrtimo se več v svoji jezi in zamerah ter gledamo z naklonjenostjo na ljudi, ki so okrog nas. V očenašu molimo, naj nam Oče odpusti grehe, kakor smo tudi mi pripravljeni odpustiti svojim dolžnikom. Zunaj tega daru je tema in smrt. Ljudje trpijo ob svojih krivdah in krivicah, po Božjem daru se  morejo osvobodit, ko jih je podarjen dar odpuščanja. Tega pa ni brez njihovega prispevka.  Zato moramo biti vedno pripravljeni odpuščati drugim, kakor nam je bilo nam veliko odpuščeno. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/143