Papež Frančišek govori o usmiljenju kot jedru evangelija in krščanskega življenja. To je resničnost Božje ljubezni, ki se sklanja v človeško revščino in nas kliče, da se ji odpremo. S tem  obnavlja našo človeškost in nas ponovno usmerja v življenje. Povabljeni smo, da se spreobrnemo k usmiljenju. Evangelij je neprestani klic k spremenjenju življenja po Božjem usmiljenju in dobrohotnosti. Spreobrnjenje je v tem, da se zavemo, da smo ljubljeni, vredni in da odpravimo strah, ki nas vklepa, da se umikamo iz arene življenja, dvomimo, si ne upamo pogledati v oči in videti, kaj je naše poslanstvo. Prav tako smo poklicani, da stopimo iz miselnih in kulturnih shem, ki smo jih prevzeli iz okolja, zgodovine ali iz medijev in se obrnemo k veseli novici evangelija po polnem in uresničenem življenju v Jezusu Kristusu in njegovem življenjskem daru. Pri tem je bistvenega pomena branje in premišljevanje Svetega pisma, zlasti evangelijev. Sveto pismo nam po izkušnjah ljudi približa Božji glas, ki nas vabi k temu, da zaživimo iz našega osebnega jedra. Marsikdaj se je težko odpovedati samozadostnemu pogledu, skrivanju v predsodke, krivde, nemoči, vendar Božji glas ne odneha in nas po besedah Svetega pisma vabi h krizi ter na novo pot. Seveda mora vsak iti po svoji smeri in v svoje poslanstvo. Pomembno vlogo imajo tudi izkušnje tistih, ki so hodili pred nami in so uresničili evangelij v življenju. Sveto pismo še posebej izpostavi Božje usmiljenje do grešnikov, ki se zavedajo svojih grehov in si želijo rešitve, pa tudi do tistih, ki si mislijo, da se bodo rešili sami s svojimi dobrimi deli in moralnim življenjem. Ti so navadno najbolj nasprotovali Jezusu. Tudi v današnjemu času nasprotujejo pobudi Cerkve, ki se z usmiljenjem sklanja h grešnikom vseh različnih vrst. Gospod nam obljublja, da bo odpustil vsak greh, ki ga bomo prinesli pred njegovo usmiljenje. Tisti, ki ne verujejo v moč tega usmiljenja, se bodo težko odprli v svobodno darovanje in presegli svojo notranjo tragiko. Predvsem pa krščanstvo ni zavarovalnica, ki bi mogla zbirati nagrade za večno življenje. Prav tako ni beg od stvarnosti in težav, ki jih imamo, ampak pot k boljšemu  življenju po daru Božjega in človeškega usmiljenja. Zato je potrebno neprestano spreobračanje Cerkve in kristjanov, da se ne bi več zatekali k stari religiji in njenim varnostim, ampak živeli in delovali z novo miselnostjo življenja in odpuščanja. Jezus je s svojim delovanjem in življenjskim darom močno spremenil v moralo in strah zavito logiko tedanje judovske religije. Ni odpravil pomena postave in pravil, vendar je postavil na prvo mesto ljubezen, ki temelji na svobodi. Tudi današnja sprememba misli v Cerkvi gre od pravil in idej k praksi in izkušnji. Ne da postavljamo v ospredje idealov, ki jih le redki uresničijo, ampak usmiljenje in odpuščanje, ki s svojim odprtim darom pomaga, da se vedno znova odpravimo na pot in živimo Jezusovo besedo. On je najprej vzljubil grešnike in jih šele nato povabil na pot kesanja ter spreobrnjenja. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/152