Usmiljenje je povezano z najglobljimi vzgibi srca in duha, obenem pa je zelo konkretno in dejavno v odnosu do ljudi. Bog je poklical Mojzesa, da bi izpeljal ljudstvo iz suženjstva. V svetopisemski pripovedi se vrstijo glagoli, ki kažejo na dejavnost usmiljenja: »videl sem stisko«, »slišal kako vpije«, »poznam bolečine«, »sem stopil dol, da ga rešim«. V Novi zavezi je podoba usmiljenja še poglobljena. Prilika o usmiljenem Samarijanu prinaša deset glagolov, ki opisujejo dogajanje ljubezni pred ubogim človekom. David Turoldo govori o nekakšnih desetih zapovedih ljubezni, da bi bili ljudje sprejeti v tem, kar so in bi bili bližnji svojim bližnjim. Zato, ko vstopamo v skrivnost usmiljenja, postajamo podobni Samarijanu in se postavimo po robu prevladujoči miselnosti, ki je sebična, ravnodušna in nasilna. V Cerkvi obstaja izročilo in praksa usmiljenja, ki ima korenine že v judovstvu in je dobila dokončno podobo v telesnih ter duhovnih delih usmiljenja. Po teh delih nas bo tudi Bog sodil. Prvo od temeljev umetnosti usmiljenja je zaupanje, ki pomeni gotovost ter stabilnost. V trpljenju in težavah moremo zaupati tistemu, ki je ob nas in se nanj zanesemo. Žena, ki se je približala Jezusu in mu močila noge, je to storila, ker je zaupala Jezusu. Pot zaupanja nam pomaga, da kljub padcem in pomanjkljivostim gledamo in hodimo naprej. Iz zaupanja se rodi odprtost za darovanje ter hvaležnost. Zaupanje omogoča neprestano menjavo darov. Med ljudmi je veliko zaprtosti in nepripravljenosti za darovanje, zato smo še toliko bolj poklicani k dojemanju življenja kot daru. Tudi Cerkev je poklicana, da je človekoljubna in odprta za darovanje. V podarjanju sprejemamo drugačnost in edinstvenost ljudi, kakor nas Bog sprejema v vsakem stanju in brez pogojev. Največji dar Boga za človeštvo je njegov učlovečeni Sin, ki je največji in prvi dar. Dar, ki pride do polnosti, postane odpuščanje. Pravo odpuščanje ne pozna omejitev. Jezus je to povedal Petru, sam pa je pokazal to odpuščanje na križu, ko je odpustil svojim morilcem. Kristjani smo učenci Jezusovega odpuščanja, ki je veliko dejanje in se zdi marsikdaj noro, ker presega instinkte in pravičniško kulturo v svetu. Za odpuščanje potrebujemo dolgo pot, na kateri se moramo spreobrniti. Ne da se drugi spreobrnejo, ampak, da se mi spreobrnemo in odpustimo. Naslednji korak umetnosti usmiljenja je sočutje. Če je usmiljenje v tem, da začutimo druge v njihovi bolečini, je sočutje delitev tega trpljenja, da se srečamo z njihovo rano in so-trpimo z njimi. Sočutje nas ne pusti samih, ko smo ranjeni in trpimo. Kljub temu je v današnjem svetu prisotno močno zanikanje sočutja, strah pred bolečinami, smrtjo, bremeni. Mnogi pri tem otrdijo. Krščansko razodetje nas kliče k 'Bogu z nami', ki se sklanja v naše bolečine in jih deli z nami. Vsekakor pa je usmiljenje umetnost, ki jo moramo živeti skupaj. To je naloga Cerkve, da uresničuje solidarnost in sočutje z ubogimi in trpečimi. Od skupnosti z ljudmi prehaja umetnost usmiljenja v svet in vesolje, na kar je še posebej opozoril papež Frančišek. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/153