Zaprli smo svetoletna vrata, vendar se leto usmiljenja nadaljuje, kajti ljubezen do ubogih in stiskanih mora doseči srca in življenje ljudi. Velikega zunanjega odziva na povabilo svetega očeta ni bilo, zlasti, če ga primerjamo z velikimi jubilejem 2000. Toda pobude papeža Frančiška so našle odziv v mnogih okoljih. Ob poglabljanju v Božje usmiljenje je odpadla trdota ravnodušne pravičnosti, bolj kot kdaj koli so bili nagovorjeni ljudje, ki živijo ob robu Cerkve in družbe. Papež Frančišek je z apostolskim pogumom oznanjal in pokazal, da Kristus računa na vse ljudi in jim nudi usmiljeno bližino. Njegove besede in izkušnje svetnikov so pomagale spovednikom, da so sprejeli spovedance v Jezusovem Duhu in jim posredovali dar Božjega usmiljenja. Sveta vrata so bila v tem času predvsem znamenje Kristusa, ki s svojim usmiljenjem sprejema človeka, ga osvobaja od greha in ga vodi k Očetu. Kristus je vrata še posebno k  ubogim in grešnikom, ki si želijo njegove bližine in odrešenja. Papež je povabil, da bi v cerkvenih skupnostih odpravili elitizem in se veselili grešnikov, ki se vrnejo v skupnost. Nekateri so se v svetem letu odpravili na romanje, na katerem sta jim pot ter napor pomagala prečistiti pregled nase in se odpreti za dar Božjega usmiljenja. Ponovno je bil izpostavljen veliki zaklad Cerkve, ki ga deli po odpustkih. Papež Frančišek je poudaril, da Božje usmiljenje ne pozna meja in ne odpušča le grehov, ampak tudi njihove posledice ter prinaša moč za ponovno življenje v Gospodovi milosti. Dar tega usmiljenja prav tako zdravi rane, ki so jih grehi ljudi povzročili v skupnosti. V tem svetem letu je bilo izpostavljeno sočutje Boga do različnih vrst ubogih. Pri tem je prišla do izraza svetoletna osvoboditev tako v duhovnem in socialnem pomenu, kajti Kristus je prinesel odrešenje od vsakega suženjstva, strahu in pregrad, ki onemogočajo dostojno življenje in osebno izpolnitev. Tudi ljudje v evropskih državah živijo razne vrste odtujenosti, zasvojenosti, malikovanja, nasilja, ravnodušnosti. Zato je bilo sveto leto povabilo k ponovnem odkritju dostojanstva vsakega človeka. Močno je bila izpostavljena skrb za skupno dobro in hudi grehi tistih, ki kradejo ubogim. Bog je dal zemljo vsem ljudem, zato si je treba prizadevati, da bi mogel vsak človek dostojno živeti. Prav tako je treba preseči delitev na bogati in revni del človeštva. Za vse to je potreben drugačen pogled in vzgoja ter duhovnost, ki bo presegla zgolj tehnokratsko in ekonomsko korist določenih vplivnih skupin in oblikovala celoviti pogled na posameznika, družbo ter okolje. V tem smislu ne smemo mimo stotisočev beguncev, ki čakajo, da bi prišli v zahodne dežele. To ni le vprašanje javnega reda, ampak klic po pomoči in drugačni ureditvi sveta. Kakšen smisel je obhajati sveto leto in ne spremeniti odnosa do ubogih? Tudi z dolgovi nerazvitih dežel je treba nekaj narediti, kajti če se ne spravimo z brati, se ne moremo spraviti z Bogom. Ti ljudje na kličejo in odgovor je evangelij usmiljenja. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/154