Otroke vprašajo, čigavi so in kje so doma? Nekomu moramo pripadati, biti povezani z njim, najti temeljno varstvo življenja in sprejetosti. Živimo po drugih in z drugimi. Otrok potrebuje starše, brate, sestre, stare starše, mladi potrebujejo prostor domačnosti, tudi kot verniki potrebujemo bratski prostor. Z vsakim podarjanjem in sprejemanjem smo bolj ljudje in bolj odprti za druge. Ko pripadamo drugim, tudi naše življenje postaja bolj osmišljeno in polno. 'Ti' lahko rečemo samo tistim, ki jim pripadamo. S tem umiramo svojemu egoizmu in samozadostnosti, osvobajamo se čredništva in lenobe, ki polnita sodobno kulturo. Prevladujoča kultura namreč zavrača pripadnost in povezanost. V ospredje stopajo užitki, zunanja moč, utapljanje v dobrinah. Na nikogar se ni mogoče vezati, odnosi so vse bolj površinski in krhki. K temu je treba prišteti tudi mnoge vrste priložnostnih pripadnosti, ki nastajajo na delavnih kolektivih, v športnih ekipah, v zabaviščnih družbah in še marsikje. Kljub temu ostaja v nas globoki klic po pripadnosti. Ljudje se povsem drugače razvijejo, če pripadajo in so ljubljeni, kakor, če so sami in se nihče zanje ne zanima. Živimo, ker nas imajo ljudje radi in nam rečejo: dobro, da smo. V pripadnosti se razvije naklonjenost, delimo si misli, čustva, pomagamo si v življenju. Izgubljeni sin je v trenutkih največje krize pomislil na toplino doma in na očeta. Slej, ko prej, se moramo odpraviti k izviru in videti stvarno resnico življenja. V krščanskem razodetju odkrivamo, da je vera pripadnost. Kolikor pripadamo Jezusu, toliko smo osvobojeni za ljubezen in moremo izpolniti najgloblje hrepenenje našega srca. Pripadnost nas ne utopi v drugih, ampak nas dela bolj ljudi. Tako nismo več egoisti, ne grabimo življenja le zase, ampak se odpiramo k drugim. Še posebno moremo ljubiti uboge in vse, ki nam ljubezni ne morejo vračati. Jezusova ljubezen gre čez vse ozire, odpušča nasprotnikom in nas dela odprte za nove korake in darovanje. Iz tega se rojeva nova družina bratov in sester, ki si pripadajo zaradi Jezusa in njegove ljubezni. V tej moči moremo graditi tudi svoje družine in prijateljstva. Vsak odnos postane osmišljen, lep in poln upanja. Kultura pripadnosti postaja velik izziv in povabilo za vse, ki ne vedo, kaj bi počeli v življenju in si mislijo, da jih nima nihče rad. Bolj, ko smo Jezusovi in Božji, bolj živijo naši odnosi in se nam bližajo oddaljeni ljudje, še posebno tisti, na katere smo pozabljali ali so nam bili nasprotni. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/155