V svetopisemskem razodetju je močno poudarjeno, da je stvarjenje dobro, zlasti še človek, ki nosi podobo Boga. Ta opis je dopolnjen z izkušnjo greha in upora. Greh in zlo sta sicer drugotna, vendar nič manj stvarna v človeškem življenju. Ko je želel človek graditi življenje v svoji moči in na svoj način, se je odvrnil od Boga, ki ga je ustvaril. Smatral ga je za rivala, ki ogroža njegovo svobodo in samostojnost. S tem je pristal na odtujenost, ki se je izrazila v bolečini, težavah, izgubi smisla ter smrti. Vedno bolj se je čutil oddaljen od sebe, razbit, odsoten in osamljen. V njem se je rodilo obtoževanje bližnjih, Boga in narave. Izvir padca je v človeku, ki je pristal na skušnjavo, da bo kakor Bog. Vendar se je ta njegova nestvarna božanskost spremenila v tragičnost, odkrila se mu je duhovna smrt, da je vse postalo brezizhodno. Okrog sebe je začutil meje, ki jih ni znal sprejeti, prisotnost Boga pa se mu je kazala kot izvir strahu, čeprav ga je Bog na različne načine iskal in se usmiljeno spuščal v njegovo življenje. Adam je tako zavrnil življenje kot obdarovanost in ni znal biti hvaležen ter odgovoren. Prav tako je postala zanj zakrita prvotna lepota stvarstva in ljudi. Videl jo je, kolikor jo je hotel imeti zase, na pa kot dar in povabilo k odnosu z Bogom in ljudmi. Greh razbije odnose, da drugih in Boga. Zato je na svetu toliko beganja, odtujenosti in odklopov. Že stari Grki so spoznali, da je človek popotnik in se težko vrne v svojo deželo. Nauk o izvirnem grehu govori o izkušnji svobode in o odtujenosti. Kakor obstaja solidarnost v dobrem, obstaja tudi solidarnost v slabem in v grehu. Čeprav bi radi delali dobro in krepili življenje, delamo slabo in puščamo prostor neživljenju. To prihaja po izkušnji naših prednikov, pa tudi iz javnega mnenja in zlasti iz medijev, ki se nekako naslajajo ob slabem. S tem je naša svoboda precej nalomljena in pada v ozki krog preživetja, užitkov in samouresničitve. Greh je obrnjen in pokvarjen način ljubezni, zato se že iz majhnih razlik poraja nasilje in boj ali odsotnost ter nezanimanje. Vendar pa je kljub temi greha tudi svetloba iskanja in hrepenenja, da bi vzpostavili odnos s svetom, Bogom in ljudmi. Adam je bil nezrel, ni bil prekaljen v boju s skušnjavami. Zato je padel. Kljub temu odmiku zadnja beseda čaka dobroto, usmiljenje in milost. Zato je na koncu pripovedi o stvarjenju napoved odrešenja. V Kristusu moremo zopet vzpostaviti življenje v vsej pestri povezavi med revščino in milostjo. Z njim se lahko borimo za zvestobo pri poslanstvu in svobodo v darovanju. Primož  https://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/156