Še posebej za rusko misel je značilno, da povezuje nasprotja. Ta značilnost izhaja iz velikih nasprotji, ki jih živijo v naravi in v družbi: vroča poletja, mrzle zime, majhne vasi in prostrana področja, velika prijateljstva in globoka sovraštva. Tudi duhovno življenje se odvija med mistiko in uporništvom, med grehom in usmiljenjem ter milostjo. Izvir te duhovnosti je velika noč, ki vedno znova kliče človeka iz njegovega groba. Temelj za vse povezovanje je v Sveti Trojici. Pred oči nam stopi čudovita upodobitev Svete Trojice, ki jo je ustvaril Andrej Rubljov. Osebe so v nenehnem kroženju podarjanja in ljubezni, v sredini je Sin, ki je podoba drugega od Očeta. Oče se odpove svojemu in vse podari Sinu, Sin izpolnjuje njegovo voljo in se v Svetem Duhu podari Očetu ter ljudem. Že na začetku Svetega pisma je veliko spoznanje, da smo ustvarjeni po Božji podobi, ki je Sveta Trojica. Zato moremo v sebi povezovati Božje in človeško, nemoč in veličino, krhkost in upanje. Sposobnost povezovanja božjega in človeškega je bila z grehom oslabljena, zato je Kristus s svojo žrtvijo zopet vzpostavil to povezavo. Po njegovi smrti in vstajenju moremo moč za povezave v vseh življenjskih okoliščinah. Če je zahodni duhovnosti bolj blizu Kristusovo trpljenje za človeški greh, se vzhodna duhovnost bolj osredotoča na poveličani križ in Kristusovo velikonočno zmago. Križ je tako stožer, okrog katerega se vrti svet. Vse se more v moči kriza prečistiti in uresničiti. V križu se soočimo s svojim pomanjkanjem ter veličino, z napuhom in poklicanostjo, da vse spremenimo v dar. Križ povezuje žrtev in bolečino, pa tudi zmagoslavje sprejetega daru. Kdor se v ljubezni skloni do drugega in ga obdari z njegovim darom, postavlja novo povezavo. Tako se pomirijo nasprotja med brezbrižnostjo in življenjem, sovraštvom in odpuščanjem, izdajo in zvestobo; vse kar je bilo zavrnjeno na prvem drevesu v raju, je bilo obnovljeno na drugem drevesu. Odslej je mogoča rešitev in povezava v vseh okoliščinah, noben prepad ni nepremostljiv, tudi med nemogočimi nasprotji obstaja možnost povezave. Jezus je stopil v vse prostore človeške oddaljenosti od Boga. Po njegovi smrti, pokopu in vstajenju mu ni nič več nasprotno. Zato se tudi ne moremo nikjer skriti pred njegovim darom odrešenja. Edina ovira je človeška trma, ki noče sprejeti Božje ljubezni in njenega povabila k spreobrnjenju. Pekel je stvarnost, ki jo srečujemo na vsakem koraku. Toda Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem premagal skušnjavca. Njegov križ sveti v temine zemlje in poživlja človeške krize, da se odprejo Gospodovemu daru. Povezava je močnejša od različnosti. Kaj to pomeni za neštete odnose in stanja med ljudmi? V liturgiji in vsakdanjem življenju moremo častiti križ, ki je vesoljno zdravilo za greh in izvir svetosti. S križem se zmanjšajo bolečine, prenehajo bolezni, bolniki najdejo v najem moč, da se borijo z boleznijo. Obenem pa križ spominja na zmago nad hudobnim duhom in posvečenje sveta. Na praznik Povišanja svetega križa na Vzhodu delijo blagoslovljene liste bazilike kot spomin na dobri Duh vstalega Kristusa, da bi ga kristjani oznanjali in zanj pričevali v svetu. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/159