Advent je čas prebuditve in pričakovanja. Vsak začetek se zdi najprej lahek, prepričani smo, da bomo zmogli prenesti vse zahteve vsakdanjih opravil in pričakovati Gospoda v krogu Cerkve. Toda duhovna pot ima svoj napor, pozna vztrajnost in padce. Zaprli smo en list papirja in želimo, da bi odprli novega, da bi se našli na svojem mestu in ne popustili nasprotnemu toku, ki nas potiska proti niču in nemoči. S seboj nosimo breme prejšnjih let in razvade, ki nas bremenijo, popustitve, ki smo se jim prepustili, zlasti pa vse neuresničeno in razočaranja nad sabo. Teža življenja odpira rane, ki se zlepa ne zacelijo, čeprav nam Gospod stoji ob strani s svojo odrešujočo nežnostjo. Sveti Pavel nas v Pismu Rimljanom opominja: »Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. 12 Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. 13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. 14 Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.« (Rim 13, 11-14) Ne smemo spati in biti zadovoljni z vsem, kar se dogaja. Spanec potrebujemo, da se odpočijemo po napornem dnevu, ne sme pa zamenjati dneva in postati način bega od življenja ter nedejavnosti. Gospod nam daje nove možnosti, predvsem nam govori, da je sedaj ugoden čas, da nekaj naredimo v življenju in se uresničimo. Sveti Pavel pravi, da se moramo zbuditi od spanja in biti pozornosti na Gospodov prihod. Kot pravi Pismo Efežanom: »Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.« (Ef 5,14) Ta budnost mora biti velika, ker gre za pomembne odločitve glede našega odrešenja. Hudo se je srečati z ljudmi, ki ničesar ne pričakujejo, predvsem pa niso budni in živi, zamudijo ključne priložnosti za srečo in uspeh. Kljub zimskemu času in dolgi noči, v duhovnem življenju ne sme biti spanja, ampak dejavno pričakovanje. Zato se ne smemo vdajati vsemu, kar obtežuje duha in nas dela neobčutljive za ljudi in za ljubezen. Dan, ki prihaja, pomeni luč, ki so jo zakrili tisti, ki živijo svoj egoizem in greh. Noč je tudi znamenje slabega, zla, nemoči in neživljenja. Želimo biti budni, in odprti v pričakovanju, zato bomo poživili osebno in družinsko molitev, zlasti pa se vstavili in se vzeli čas zase in za odnos z Bogom. Ko bodo ljudje noreli v veseli december, ne pozabimo, da je to čas drugačnega pričakovanja, želje, da bi zopet postali to, kar smo, da bi našli svojo pot in sprejeli Gospoda za našega spremljevalca. Pomembno je, da ne izgubljamo več časa, ampak ga napolnimo s smislom in dobroto. V današnjem času je advent spodbuda, da ne živimo na površini in zgolj od uživanja dobrin, ampak od odnosov, da vidimo ljudi okrog sebe in zlasti Boga, ki se sklanja v naše življenje. Tako bo pregnana črnogledost in nemir, naši mladi bodo dobili voljo do življenja in mladost se bo pomladila. Pripravljeni bomo za čas, ki prihaja in je lep, čeprav se bo v njem marsikaj spremenilo. Prvi koraki se bodo zgodili v družinah, če se bomo vstavili in bomo skupaj molili ter povabili Gospoda v naše odnose. Spremembe bodo velike. Bolj kot potrošniški stroj razbija advent in želi narediti iz njega čas potrošnje in zabave, pomembnejše je tiho pričakovanje, ki gleda in sprejema Gospoda, ki prihaja. Tedaj bo človek zopet človek in Bog bo kot otrok potrkal na naša vrata. Mnogi ljudje pričakujejo, da bi se spremenile njihove okoliščine, da bi bilo konec bolezni, zapora, kazni, da bi se rešili droge, zasužnjenosti, preganjanja. Tudi slovenski prostor živi v velikem adventu, ker čaka, da bi se osamosvojitev vseeno uresničila in bi v družbi zavladale pozitivne sile. Še vedno nas morijo stari nasilniki z njihovimi privilegiji in nadmočjo v družbenih podjetjih, sodstvu, šolstvu in medijih. Novi poskusi za spremembo ne uspevajo in so zadušeni s strani medijev in tudi nesposobnosti. Svet je kot kadeča se bomba, novi in novi konflikti kličejo po rešitvi. Mešanje civilizacij prinaša mnoge probleme. Evropa je izbrala pot degeneracije in propada. Krščanstvo se ne znajde več kot pobuda v tem svetu, ideje papeža Frančiška prepogosto padajo na prazna ušesa. Kljub temu Gospod prihaja in se nam bliža s svojim usmiljenjem, pa tudi s sodbo. Brez tega ne bo mogel zavladati mir. Kristus je prišel in spet prihaja, v družbi ga skoraj ni mogoče začutiti zaradi mlačnih kristjanov in neizrazitih skupnosti, predvsem zaradi mladih, ki ne vidijo v njem življenjskega navdiha in svobode. Toda njegov prihod ostaja stvaren in se odpira v prihodnost. Samo kdor premaga krivico in laž ter smrt, more reči velike besede: Jaz vam podarjam prihodnost in upanje. Advent tako nudi vstop v našo prihodnost. S tem nam postavlja tudi pot očiščenja in osvoboditve. Zato se je Gospod tako približal človeštvu, da bi mu mogel pokazati pot prihodnosti, ki se je v odnosu z njim že začela. Na tej poti imamo v adventnem času različne spremljevalce. Prerok Izaija je prvi klicar upanja in napoveduje prihod Odrešenika. Iz spanja nas budi Janez Krstnik, adventni pridigar in pričevalec. Zadnja v vrsti je Marija, mlada žena, ki je v svoji duhovni odprtosti sprejela Odrešenika v svoje telo in ga rodila na svet. Še na nekaj moramo biti pozorni v adventu. Da najdemo več notranjega miru, premišljevanja in molitve. V adventu se moramo ustaviti. Adventni venčki po naših družinah kličejo k tem trenutkom. Sveti Pavel nam pravi: »Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. 13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti.« (Rim 13,12-13) V naših srcih pa naj se slišijo odmevi pesmi: Pridi k nam, Gospod. K temu prihodu bomo šli naproti. Želim vam lep advent. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/178