Jezus je bil pri krstu maziljen za poslanstvo trpečega Mesija. Trije evangelisti pripovedujejo, da je Božji Duh odvedel Jezusa v puščavo na nekakšne duhovne vaje. Ob postu in molitvi, ob težkih razmerah pustinje, je vstopil v vse globine človeškega bivanja in doživljal nasprotovanja hudobnega duha, ki ga je hotel odvrniti od te poti. Višek tega je doživel v Getsemanskem vrtu in na križu, kjer se je povsem izročil v Očetove roke. Skušnjave v puščavi pa so nekakšen začetek tega boja, ki je trajal ves čas njegovega javnega delovanja. Evangelist Marko v kratkem poročilu o skušnjavah (Mr 1, 13) predstavi Jezusa v puščavi, ki se bori z zvermi in angeli mu strežejo. Puščava je kraj smrti in samote, popolno nasprotje edenskega vrta, v katerega je bil postavljen prvi človek. Ta je bil naiven in neizkušen, zato je padel na preizkušnji. Drugi Adam pa se je na začetku svojega poslanstva podal v puščave in se boril s hudičevimi skušnjavami. Zato jih je tudi premagal. Matej in Luka poročata o treh Jezusovih skušnjavah, v katerih mu je hudič napovedal boj za njegovo poslanstvo. Papež Benedikt XVI vidi v vseh skušnjavah problem zavračanja Boga in poveličevanje vloge človeka. Tudi ruski religiozni misleci poudarjajo, da želi hudobni duh s svojimi skušnjavami razbiti Jezusovo bogočloveškost in njegovo odrešenjsko poslanstvo. Hudičeve skušnjave so potvarjanje stvarnosti, hočejo predstaviti življenje na enostranski, lažni način in ga odvrniti od poti, ki vodi skozi križ v vstajenje. Če si Božji Sin, reci, na bodo ti kamni kruh. (Mt 4,3) Posmeh in skušnjava za človeka, ki se je postil in bil lačen. Hudič skuša Jezusa, da če je resnični Božji Sin, naj poskrbi zase, da ne bo lačen. Ta skušnjava se nanaša na hrano, do katere je imel Jezus spoštljiv odnos, saj je čudežno nasitil veliko množico v puščavi, prav tako je pri zadnji večerji kruh spremenil v svoje telo in večni spomin na svojo ljubezen. Skušnjava je še vedno prisotna in se kaže v pogledu na Cerkev, ki bi morala biti bolj socialno usmerjena, kar je poudarjal tudi marksizem. Sodobna tehnika postavlja v središče materialne stvari in človekovo blagostanje, odriva pa verske norme in duhovne vrednote. Človek mora priznati svojo odvisnost od Boga, v tej luči bi moral gledati na hrano, spolnost, skrb za stanovanje. Drugo skušnjavo je mogoče razumeti kot napad na Jezusovo poslanstvo. Hudič se pokaže kot razlagalec Svetega pisma in ob Ps 90, 11-13 skuša Jezusa, da bi se vrgel iz tempeljskega griča in bi ga angeli obvarovali. To je skušnjava senzacije in zabave, ki je nekakšna nadgradnja skušnjave preživetja in prvinskih potreb. Jezus je zavrnil skušnjavo, ker je vedel, da je v Božjih rokah. Tretja skušnjava predstavlja vrhunec dogodka. Hudič je v videnju peljal Jezusa na visoko goro Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi. (5 Mz 6,13) To je tudi osnova izraelskih zapovedi: samo Boga je treba častiti. Krščanstvo je v zgodovini padlo pred to skušnjavo in skušalo napraviti vero za politično dejavnost. Toda Jezus je zavrnil vsak tak poskus. Ko so ga hoteli narediti za kralja po pomnožitvi kruha, se je umaknil na samoten kraj v molitev. Bil pa je obsojen prav v tej smeri, ko so duhovniki in pismouki raje izbrali kriminalca in prevratnika Barabo, kakor njega. Bilo jih je strah Jezusa, kot jih je tudi danes strah pred njim, ker ni tak, kot so ga oni pričakovali. Peter je vzel Jezusa v stran in mu začel govoriti, naj ne gre v Jeruzalem, kjer bo trpel. Toda Jezus mu je ostro odgovoril, naj gre proč od njega, če misli kot hudič, da bi ga odvrnil od poti, ki mu jo je začrtal Oče. Krščansko cesarstvo in svetna oblast nista danes več skušnjava, kljub temu Jezus zmaguje nad zlom in prinaša kraljestvo, ki ni le napredek in splošna blaginja, ampak živi odnos z Bogom v Jezusu Kristusu. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/188