Po delovanju v Galileji se je Jezus odločil, da bo šel na praznik pashe v Jeruzalem. Zavedal se je, da ga čaka obračun z judovsko versko aristokracijo. Jeruzalem je bil središče narodnega in verskega življenja Izraelcev. Tam je prihajalo tudi do konfliktov, ker je bilo vzdušje zatohlo in so ljudje hrepeneli po osebni in skupni svobodi. Izraelski voditelji bodo planili po njemu, ker so se bali, da ne bi s svojimi napovedmi in zbiranjem ljudstva zanetil upora in bi Rimljani pobrali še tiste privilegije, ki so si jih priborili. Še bolj pa so se bali napada na tedanji način verske prakse in bi se ljudstvo postavilo proti njim. Konflikt in dokajšnji umik od ustaljenih verskih navad se je pokazal že od začetka njegovega javnega delovanja, saj je utiral novo pot. Po krizi, ki jo je doživel in tudi sam delno sprožil, se je postopno usmerjal  proti Jeruzalemu. To pot bi mogel narediti na različne načine, tako, da bi se pogodil z Rimljani za pomiritev razmer, lahko bi se umaknil v Galilejo. Toda izbral je pot, ki je zmedla vse okrog njega. Tempelj je bil središče in hrbtenica religioznega in narodnega življenja Izraelcev, simbol nacionalne pripadnosti in edinosti. Predstavljal je prisotnost Boga med svojim izvoljenim ljudstvom, zato so tja romali Izraelci iz raznih krajev Sredozemlja. To je bil kraj Božjega usmiljenja in odpuščanja. Narod se je moral prikazati pred Gospodom v njegovi fizični celovitosti in obredni čistosti. Prostor je bil razporejen temu primerno: predverje, sveto in presveto. V predverju je bil prostor za tujce in tiste, ki niso bili obredno čisti. Za daritve so na tem svetem kraju razvili sistem prodajanja živali in menjave denarja. Duhovniška aristokracija je dopuščala, da so prodajali vole, ovne, ovce, golobe. Tuj denar s poganskimi podobami so morali zamenjati v tempeljsko valuto. Evangelist Marko pripoveduje, da je šel Jezus po slovesnem pozdravu množic v tempelj, si vse ogledal in se odpravil v Betanjo. Naslednji dan je prišel ponovno in se razjezil nad stanjem, ki je vladalo tam. Začel je izganjati tiste, ki so prodajali živali, menjalcem denarja je prevrnil mize. Učil je, da je Božja hiša postala razbojniška jama. (Mr 11,16-17) Papež Benedikt XVI poudarja, da to očiščenje templja ni bilo usmerjeno na tempelj kot takšen ampak le na zlorabe. V sredini prejšnjega stoletja so videli v tem Jezusovem dejanju  revolucionarno držo, kot da bi bil politični hujskač, blizu skrajne skupine zelotov. Toda ta teza ne drži, ker nasilje ne more postavljati Božjega kraljestva. Vsekakor je Jezus s tem dejanjem napadel tempeljski daritveni sistem, vendar se tempeljska aristokracija ni odzvala z vojsko in nasiljem. Zadovoljili so se le z vprašanji, zakaj je to storil in kakšno oblast ima za to. Evangelist Janez prinaša njegov odgovor, naj podrejo ta tempelj in v treh dneh ga bo postavil. (Jn 2,18-22) Govoril je namreč o templju svojega telesa, toda Judje ga niso razumeli. To pogumno dejanje, ki je bilo usmerjeno k prečiščenju verske prakse, je našlo močan odmev med somišljeniki, voditelji pa so se ga želeli znebiti čim prej. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/189