V zadnjih stoletjih je močno zabrisana in celo nepriljubljena podoba očeta, kot da želimo biti družba brez očeta, roditelja in avtoritete. Civilizacija, ki je izgubila smisel in pomen očetovstva, drvi v svoj razkroj in se obenem utaplja v sanjah nekih čustvenih odnosov. Svetopisemsko razodetje je sicer blizu patriarhalni kulturi, vendar je rodilo čudovite zglede očetovstva. Abraham je postal oče po dolgem, ponižnem čakanju. Ko je bil navdušen nad svojim otrokom, je Bog zahteval, da se je odpovedal vsaki posestniški želji in otroka sprejel kot dar. Bog je prvi oče in vsako zemeljsko očetovstvo je v njegovi službi. Zanimivo podobo očeta predstavlja kralj David, ki je z velikim  smiljenjem in potrpežljivostjo sprejel svojega upornega sina Absaloma. Na prehodu v novi čas stoji Jožef, Jezusov krušni oče in mož njegove matere Marije. Jožef je bil vernik in pošten človek. Ni se vrtel okrog sebe in si ni prilaščal nič zase, tudi ne svoje zaročenke Marije, ki jo je ljubil bolj kot vse na svetu. Bil pa je odprt in pozoren za duhovno dogajanje okrog njega. Sveto pismo pravi, da je bil pravičen človek. Zato je želel odsloviti nosečo Marijo, ker je prelomila zaročno obljubo. Toda iz spoštovanja in ljubezni do nje, je hotel to storiti na tiho zaradi govoric, da je ne bi umazale pred družbo. Bog pa ga je po angelu povabil k drugačnemu očetovstvu, da krušni oče Božjemu Sinu. Njegova poslušnost v veri je bila zmagovita. Predal se je poslanstvu, poskrbel za mater in otroka, mu dal ime, bil je njegov legalen oče in ga ščitil pred zunanjim svetom. V krog njegove družine so mogli stopiti le tisti, ki jim je dovolil sveti Jožef. Stopiti njegovo družbo namreč pomeni delati to, kar dela Bog Oče, odkriti njegovo skrb za vsakega človeka in si nikogar ne prilaščati zase. V tej podobi očeta se povezujeta odločnost in ljubezen. Jožef je usmerjal Jezusov osebni svet, podpiral njegove napore in ga učil poklica za življenje. Ob Jožefu je Jezus spoznaval svojega nebeškega Očeta in oblikoval versko izkušnjo. Oče je namreč vzgojitelj samostojne vere, ki ni le čustvena, ampak tudi razumska, da zna povedati razloge svojega verovanja. Otroci spoznajo ob očetu nebeškega Očeta in odgovornost za bodoče življenje v svetu. Pri tem je pomembna enovitost življenja, da to, kar govorijo, tudi delajo. Blagor otrokom, ki imajo ob sebi takega očeta, toda tudi vsi drugi morejo ob krušnem očetu, starem očetu in duhovnem očetu, dobiti zavetje in trdnost, ki jo nebeški Oče deli vsem svojim malim izvoljencem. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/63