Človeška družina je kraj, v katerem se razodeva Bog. V njej si prevzame podobo, ki je dostopna človeku. Teologija govori, da je človek Božja podoba, kolikor je deležen ljubezni Božjih oseb. Poseben kraj te ljubezni je odnos med možem in ženo, ki sta poklicana, da bi gradila odnose ljubezni in se med seboj dopolnjevala. Z izvirnim grehom se je človek odtrgal od prve Božje ljubezni, v njem je na stala rana, spoznal je svojo krhkost in osamljenost. Zato je skozi čase kričal po pomoči in podpori Božje ljubezni. Odgovor na to je našel v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, ki je v svojem ži vljenju in smrti razodel, da ima Božja ljubezen neskončen prostor za obnovo človeške ljubezni. Po njegovi milosti more premagati sebičnost in greh ter postati rodovitna za nove odnose in začetke. Rodovitnost te ljubezni pomeni izbrati dobro drugega in se mu podariti. Ljubezen med dvema se odpira k tretjemu. Vsak človek more po svojih starših odkriti, da izhaja iz Boga Očeta, stvarnika vsega. Odkrije, da je sin in njegova podoba. Še na poseben način je Sin Jezus Kristus, ki je postal človek, da bi nas mogel vpeljati v življenje Svete Trojice. V njem postanemo sinovi za Boga. Njegova Božja človeškost je okvir, v katerem vedno bolj dozorevamo v podobnosti s Troedinim Bogom in premagujemo osamljenost, samoto ter sebičnost. Rupnik pravi, da je ljubezen, ki se je poosebila v podobi Božjega Sina, naredila iz človeške družine družino nebeškega Očeta in tako postala zakrament Božje ljubezni. Pri odnosih je pomembna vloga Svetega Duha, ki je dar vzajemnega podarjanja in sprejemanja. Zakonci so tako zedinjeni v ljubezni, ki jih presega in vodi k edinosti, ki je globlja in izvirna. Kakor ima dihanje potrebo po zraku, tako tudi ljubezen kliče po širšem prostoru ljubezni in sprejetosti. Po daru Božje milosti je zgodovina človeštva uvedena v samo življenje Boga, da smo v njem ljubljeni in se vračamo k njemu po ljubezni. Seveda je izvir te ljubezni neviden, prav tako je skrivnosten njen cilj, toda vidijo se njeni sadovi in zlasti pa so posledice, če je ni. Pomembno se je zavedati Božjega sinovstva, da smo rojeni iz njega in se k njemu vračamo. V tej odprtosti moremo sprejeti dar drugih, kot je Adam sprejel dar Eve in po njej dar vrnil Očetu. Odkril je tudi, da bogastvo te ljubezni presega njun odnos in ga morata deliti še drugim. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/64