Sin in hči sta tesno povezana z očetom in materjo, saj sta sad njune ljubezni in telesa. Zelo pomembno je, da se zavedata te odvisnosti, ki je bistvena za njun razvoj, čustvovanje in duhovnost. Ob ljubezni staršev razvijata sposobnost za odnose z drugimi in z Bogom. Oče zavaruje otroka in ga pripravi za vstop v svet. Vendar je njegova vloga v današnjem svetu zelo zamegljena in nepriljubljena, ker predstavlja avtoriteto in trdnost. Z zavračanjem očeta pa se odpira široko polje anarhije, nihilizma, moralne razpuščenosti, razpadajo zakoni, sinovi in hčere ne znajo več sami odrasti v očete in matere. Ker so toliki otroci oropani ljubečega pogleda očeta, tudi ne morejo zaupati nebeškemu Očetu. Toda Bog v svoji ljubezni nikogar ne pusti, da bi zapadel v črnogledost in nemoč. Sveto pismo pravi, da je Bog vzel žensko za svojo zaveznico pri prinašanju blagoslova in novega življenja na svet. Po njeni ljube zni, veri in zvestobi je pripravil pot Božjemu Sinu, ki ga je sprejela Marija in ga prinesla na svet. Jezus je v svojem življenju in zlasti s trpljenjem in smrtjo pokazal, kako je živel sinovski odnos. Zato ga je Oče upravičeno razglasil kot Ljubljenega Sina. Vse to se v času Cerkve odvija kot zakrament v dogodku krsta, ki nas osvobaja od samozadostnosti in upornosti, da sprejmemo Božjo voljo v vseh okoliščinah življenja. Izvirni greh je dvom, nezaupanje in zavrnitev ljubezni. Mnogi ljudje ne živijo kot sinovi in hčere, še zlasti tisti, ki so bili zavrnjeni v obdobju otroštva in nosijo življenjske rane. V krstu pa priznamo ta odnos do Očeta in ga sprejmemo za svojo življenjsko držo, da postane del našega življenja in trajnega zavezništva. Očetu zaupamo z vsem svojim bitjem in stopamo z njim v odnos, kot ga ima Jezus, Sin. Sveti Duh nas odpira v to domačnost in nam vliva zaupanje. Z njim tudi premagujemo strah in se po odklonih znova vračamo v ta odnos. Zato je potrebna svoboda, da se borimo proti vsem oblikam samozadostnosti, nemoči, strahov, prisil. V sinovskem odnosu do Boga se začnejo rojevati novi odnosi, na okoliščine in na ljudi gledamo skozi Jezusov pogled, tudi na tiste, ki nam niso naklonjeni. Bolj ko priznavamo in živimo svojo odvisnost od Očeta, bolj svobodno uresničujemo svoje življenje. V tem odnosu se ne sprašujemo, kaj bodo rekli drugi ljudje, ampak živimo tako, kot nas gleda Oče. V tem zopet najdemo svoje dostojanstvo in poklicanost. O sebi in drugih imamo pozitivno predstavo. Ker je ta odnos povezan z darom milosti, si ga moramo izprositi, ga postaviti v Jezusove roke. Čas med tem, ko prosimo in se ta prošnja uresniči, je čas vere in zaupanja. V vseh sinovskih odnosih se tako bližamo Sinovi poti do Očeta in ne podlegamo več staremu uporništvu in samozadostnosti. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/67