Izvirni greh je porušil temeljni odnos človeka z Bogom, s seboj, s svetom in z drugimi. Zaprl ga je v njegovo samoto, egoizem, in brezčutnost. Razvrednotil je tudi pristni odnos s telesom, da ga smatra kot svoj predmet, ki je ujet v mrežo strasti, užitkov, ogroženosti in bolečin. V tem obzorju je tudi spolnost izgubila pomen harmonije in najglobljega povezovanja. Namesto, da bi počlovečila svet in telo, je postala nenasitljivi napor za potešitev strasti. Toda prav po spolnosti, čeprav je zasenčena, ranjena in zastrupljena, je mogoče iskati in najti način podarjanja in ljubezni, kot si ga je zamislil Stvarnik pri stvarjenju. Mož in žena se bosta dopolnjevala in se podarjala, kar je Božja podoba za človeka. Pomen spolnosti je v izhodu iz samega sebe, da človek spozna, da ni sebi zadosten, ampak mora postati dar za drugega, kakor mu je tudi on dar in spodbuda. Ta odnos vključuje celega človeka, njegov duh, um, čustva in tudi telo. Spolnost pomaga človeku, da na novo odkrije sebe, svet in navdušeno stopi k drugemu. Navdušujoč pogled do drugega se še na poseben način porodi v času pubertete. Marsikdaj je ta proces zelo oviran od izprijene podobe spolnosti, ki jo vsiljuje potrošniška kultura. Človek se reši iz zaprtosti vase, ko izruje svoj egoizem. To pa je mogoče samo z ljubeznijo, ki mu omogoči, da žrtvuje svoj egoizem in se odpre k drugemu. Ljubezen je tako osvoboditev od posameznosti in pomoč pri osebni rasti v povezavi z drugim. Stvari se rešijo, kolikor jih zavijemo v ljubezen. Spolnost, ki je v ljubezni, postane moč, ki prizna drugega v tem, kar je. Daje mu isto vrednost, kot jo daje sebi. Egoizmu, ki prežema ranjenega človeka, se je mogoče zoperstaviti le s konkretno močjo ljubezni, ki je nezlomljiva in neizčrpna. Tako postaneta spolnost in ljubezen začetni moment, ki vodi in vabi človeka na dolgo pot izhoda, žrtve in graditve nove skupnosti. Na tej poti se spreminja v tisti odnos, v katerem bo osebno dozoreval in ga bo živel v večnosti. Prav tako se na tej poti začne spreminjati njegov pogled na druge, da jih vidi in sprejema v ljubezni. Ta pogled se more okrepiti z Božjim pogledom, ki je naklonjen, ljubeč in usmiljen. V tem pogledu prepozna, če lahko z osebo, nad katero je navdušen in se zanjo žrtvuje, ustvari življenjsko zvezo, ki jo bo Božja ljubezen prežela do globin. Ta ljubezen se po žrtvi Kristusa spušča v vsako srce in odnos, da ga odpre za resnični dar. Resnična spolnost tako vodi k duhovnosti in je pot izhoda za izpolnitev človeka v ljubezni. Taka spolnost postane znamenje tistega odnosa, ki ga Sveto pismo predstavlja kot navdušenje Neveste nad Ženinom.   Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/69