V današnjem času je veliko pozornosti usmerjeno k človeku kot posamezniku, ki živi v svoji naravi. To svojo posameznost naj bi uresničil določenem okolju in skupnosti, obenem pa se prepustil nerazumnemu in neobvladljivemu, ki je v njem. Zelo je razširjena skušnjava, da se ljudje utopijo v svojih danostih in živijo svoj trenutek, kot znajo in zmorejo. Posameznik je predvsem drugačen od drugih, zato si želi živeti zase in noče, da bi se kdo vtikal v njegovo življenje. Tudi druge pusti pri miru, če ga ne ogrožajo. Tako prihaja v odnosih pogosto do nezanimanja in oddaljenosti ali pa do želje po posedovanju. Ker je posameznik, je vedno na nek način ogrožen in skop, zato išče tisto, kar naj bi ga zavarovalo in osrečilo. V njem gori želja 'imeti', namesto, da bi se trudil 'biti' v odprtem odnosu z drugimi. Čeprav je egocentričnost tako razširjena, ljudje radi govorijo o osebi, čeprav ne vedo, kaj pomeni. Človeštvo je bilo nekdaj potopljeno v naravo in klan in ni dajalo velike pozornosti  posamezniku ter njegovemu osebnemu razvoju. Šele postopoma so se ljudje začeli zavedati svojih odnosov in tudi nemoči, da so podvrženi slepi usodi in ne morejo nič narediti. Grška beseda oseba je na začetku pomenila masko v gledališču, da so ljudje igrali določeno vlogo in se vživeli vanjo. Krščanstvo je v povezavi z judovsko svetopisemsko tradicijo razvilo pogled na človeka kot Božjo podobo, da je edinstven in njegova človeškost nosi pečat Božjega. Tudi če se je kasneje pogled na človeka kot osebo nekako osvobodil religioznega konteksta, je vera še vedno navdihovala  pogled na človeka v luči Svete Trojice in Kristusovega učlovečenja. Posameznik je človek v biološkem smislu, ta se rodi in umre, ostaja v sebi in brez upanja. Oseba pa prinaša duha naravi in je usmerjena k celoviti povezavi vseh človeških danosti ter darov. Njeno jedro ni le zavest o sebi in tudi ne le odnos, ampak je globlje in presežno. V njem se čuti ljubljen, svoboden in odgovoren. Cerkveni očetje so govorili o Božjem pečatu, ki je pečat Božje ljubezni. Temu še najbolj odgovarja simbol 'srca', ki je povezava vsega v človeku. Njegova notranja kamrica je zaklad, nebo, ki se je spustilo na zemljo, oltar, ki odseva skrivnost njegove žrtve in Boga. Tu nastaja povezava Božjega in človeškega po vzoru stvarjenja in Kristusove Božje ter človeške narave. Človeška ljubezen je prežeta z Božjo, človeška volja z Božjo voljo. Kristus nas je odrešil za ustvarjanje te povezave, da moremo umreti težnjam po samouveljavljanju in povezati vse v ljubezni. Oseba je tako polno uresničeni človek v svoji naravi in okolju, z dostojanstvom, ki mu ga ne more nihče odvzeti. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/70