Jezus je delal čudeže že od začetka javnega delovanja, ozdravljal je ljudi in izganjal hudobne duhove. Ljudje so ga čutili kot zdravnika telesnih, duševnih in duhovnih bolezni. Zdravljenje je bilo njegovo poslanstvo, da je pomagal ljudem zaživeti kot celovite osebe. Evangeliji poročajo, kako se je Jezus približal ljudem z občutljivostjo in spoštovanjem, dotaknil se jih je, kjer so bili bolni in jim izkazal svojo sočutno ljubezen. Predvsem se ni bal 'umazati rok' s težavami in boleznijo ljudi, kar je tedaj pomenilo ponižanje in obredno nečistost. V nočnem pogovoru z modrim pismoukom Nikodemom je Jezus spregovoril o svoji smrti, kako ga bodo postavili na križ, podobno, kot je Mojzes dvignil na drog bronasto kačo, da bi ljudje ozdraveli. Križ predstavlja pogled na ranjenega zdravnika, ki ga je ranila in umorila človeška hudobija, Jezus pa je strup spremenil v zdravilo za novo življenje. Tudi pri Grkih je veljalo, da je mogel zdraviti le tisti zdravnik, ki je bil tudi pretrpel bolezen. Odrešenje je ozdravljenje. Ko gledamo Jezusovo ljubezen in žrtev za nas, vstopa v naše globine in nas zdravi od hudobije in ne življenja. V njegovi smrti umira naš stari človek in se rodi novi, ki ima svoj temelj v Božji ljubezni. Evangelist pravi, da kdor gleda Jezusa na križu in veruje vanj, prestopi čez smrt v življenje, ki traja.  Pomembno je, da ne podležemo brezizhodni samozadostnosti in tragičnosti, da gledamo nase z Božjo ljubezen v Jezusu. Tedaj bodo naše krhkosti, grehi, bolezni in kompromisi prežati z njegovo sočutno ljubeznijo in so ozdravljeni. Nič več nas ne bo mogli zadržali pred njegovim darom, niti smrt in bolezen. Ljudje, ki nimajo vere v Kristusa, ne doživijo te bližine in ozdravljenja, ampak ga iščejo po drugih poteh. Božji Sin, ki je živel človeško življenje, tudi nam želi, da bi polno uresničili svojo človeškost. Po svojih milostih in zakramentih deli službo sprave, odpuščanja in razsvetljenja, da se moremo spreobrniti in v presežni minljivosti zaživeti prihodnjo stvarnost, ki ne bo minila. Ostaja pa nam dar sočutja, ki se sklanja v tolike drame, nemoči in bolečine današnjih ljudi. To je njegov nezlomljivi stil ljubezni. Bog, ki trpi in joče s človekom. Blizu nam je na vseh korakih življenja in je še posebej sprejemljiv za tiste, ki so se oddaljili od njega in ga ne poznajo. Rane in trpljenje, pa tudi greh in krhkost, so prilika, da se še bolj osebno srečamo z njegovo ljubeznijo in naredimo za nov pogled na sebe in na druge. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/80