Jezus se je pri svojem javnem delovanju srečeval z učitelji in voditelji ljudstva, ki so imeli precej skupnih značilnosti. Čutili so se pomembni in se imeli za gospodarje javnega, verskega in narodnega življenja. Čeprav so bile znotraj judovstva različne skupine, evangeliji posebej izpostavijo farizeje in njihovo življenjsko držo. Ob Jezusu se je razkrilo, da so živeli izrojeno religioznost in se kazali pred ljudmi kot dobri, moralni in vredni posnemanja, v resnici pa je bila v njih hinavščina, napuh, škodoželjnost in celo nasilje. Predvsem so bili mojstri ohranjanja starega stanja in navad. Bali so se drugačnosti in sprememb, da jim ne bi bilo treba stopiti iz varnih tirnic svojega razmišljanja in zakrivanja resnice. V to je bila vpeta tudi podoba Boga kot zakonodajalca in sodnika, pred katerim so se pokazali z izpolnjevanjem postave in zapovedi.  Toda njihova vera je bila bolj šibka. Odrešenje so iskali v izpolnjevanju dolžnosti in ne pa v daru milosti, ki prihaja od Boga. Tudi njihova molitev je bila površinska in neosebna. Napuh in vzvišenost so farizeji pokazali tako, da so obsojali druge in jim pripisali tisto, česar sami niso delali. Bili so eksperti za opravičevanje in prikrivanje strahu ter negotovosti. Namesto da bi  v ponižnem zaupanju to prinesli pred Boga in se spreobrnili, so ostali zaprti vase in prenašali nemoč na druge. Godrnjali so čez njih in s hudobijo iskali njihove napake, govorili so čez njih in jih zaničevali. Takega pogleda ni bilo v Jezusovih očeh. On je videl greh, vendar tudi človeka in se mu približal z usmiljenjem. Zato so se farizeji spravili nanj. Začutili so, da ogroža njihov ideološki svet in privilegije. Bali so se, da jih bo razkrinkal. Tako jim ni ostalo drugega, da so segli po prevari, ga lažno obsodili in ga ubili. Križ ostaja podoba farizejske hudobije. Ti ljudje so tudi naši sopotniki - ko smo napuhnjeni in gledamo zviška na druge ter jih obsojamo. Včasih so cela okolja in javno mnenje prežeti s farizejsko hinavščino in ne dopuščajo delovanja Svetega Duha. Stari človek se upira odrešenju, še vedno je prepričan, da se bo rešil sam. Strah ga je vse izročiti Bogu, še posebej rane, grehe in bolečine. Toda prav tu ga čaka On. Farizej Nikodem je šele po dolgi poti iskanja prišel do tega spoznanja. Cerkev je skupnost ljubljenih grešnikov, ki so se spreobrnili in znova stopajo na pot spreobrnjenja. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/81