Ko srečujemo ljudi, spoznavamo, da je njihovo življenje ustvarjalno in veselo, pa tudi krhko in minljivo. Nekoč bodo umrli in pristali v grobu. Vsak Adamov potomec ve za to dejstvo. Smrt je tako nezmotljivi dokaz, da nismo gospodarji nad življenjem in ne izhaja iz nas, ampak nam je podarjeno. Za vernike je pomembno, da je Božji Sin stopil v našo smrt in grobove. Doživel je našo tragičnost, ki pa ga ni mogla zadržati. Ko je minil sveti sobotni dan, so se žene zgodaj odpravile h grobu. S seboj so vzele dišave, da bi mazilile Jezusovo mrtvo telo. Želele so mu izraziti spoštovanje in hvaležnost. Telo je spomin na osebo in srečanja, ki še živijo. Pri tem pa obstaja grešna sebičnost, ki si želi polastiti teles drugih za spomin. Prava ljubezen in nežnost nikoli ne zadržujeta drugega, tudi če je mrtev. Tako je Marija Magdalena iskala Jezusa v njegovem grobu. Želela ga je obdati z ljubeznijo, da bi ga imela zase in za spomin. Toda umrlih ne smemo zadrževati, ampak jih položiti v večni, Božji  spomin, da so v miru. Zato lahko gledamo na našo smrt skozi Jezusovo smrt in njegovo žrtev. Bog je postal človek in stopil v človeške grobove, da bi mogel v njih obuditi seme nesmrtnosti. Pri tem nam lahko pomagajo izkušnje prednikov, svetnikov,  angelov in Marije. Umrljivi človek težko sprejme dejstvo, da grob ni trajen in da ga je Kristus izpraznil. Prinašalke dišav so osupnile in se prestrašile, ker niso našle Jezusovega trupla. Marija Magdalena ga je zamenjala z vrtnarjem, ker še ni dozorela za pogled, ki vidi skozi grob in preko njega. Le počasi, z notranjim uvidom in osebno rastjo so mogle prve priče priti do spoznanja o Vstalem. Prazni grob nas odslej spominja na Kristusa in njegovo ljubezen, ki je premagala minevanje. Zato nam prihaja naproti in pomaga, da bi se osvobodili sebičnosti in nikogar ne zadrževali v njegovem grobu. Za Kristusa ni nihče mrtev in odpisan. Nekateri bi radi še ostali v svoji pasivnosti in skrivanju, toda vsakemu kliče: Prenehaj umirati, ker je čas življenja ob  življenju Vstalega. Stvarnost praznega groba vabi k resnemu in dejavnemu življenju pred Božjim pogledom, da se odpiramo za rodovitno podarjanje. V odprtem grobu srečamo njegovo poveličano telo, v katerem se obnavlja stvarstvo. Ob ljubezni in darovanju se spreminja tudi telo. Nekoč bo prišlo do združitve naših teles s Kristusovim poveličanim telesom. Tako bomo mogli z Marijo Magdaleno in Jezusom zaživeti nov sinovski in hčerinski odnos pri Očetu. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/83