V rane se navadno ne gleda. Niso prijetne, ne za tiste, ki jih imajo in tudi za tiste, ki jih gledajo ali morajo gledati. Ljudje jih skrijejo, da se ne bi drugi spotikali in spraševali. Predvsem pa jih ne želijo videti tisti, ki so jih povzročili. Rane jih spominjajo na hudobijo, nepazljivost, objestnost. Apostol Tomaž se je hotel prav s pogledom na rane prepričati, če je vstali Jezus res tisti Jezus, ki so ga pribili na križ in umorili. Njegova pričakovanja so se sesula. Tudi sam je zbežal od njega, čeprav mu je še pred kratkim obljubljal, da bo šel z njim v Jeruzalem in z njim umrl. Tomaž hoče videti spomin na zlo, ki je umorilo Jezusa, toda on ga je premagal s svojo ljubeznijo. Zato te rane ne bolijo več, ozdravljene so z ljubeznijo, ki je vse odpustila in trpela za tiste, ki so ga križali in za vse grešno človeštvo. Rane pa ostajajo na poveličanem telesu, kot spomin na odpuščeno zlo in ljubezen, ki je močnejša od smrti. Jezus povabi Tomaža, da se z roko dotakne njegovih ran in spozna, kako so globoke. Papež Benedikt XVI je zapisal, da si moremo v Jezusovi prebodeni rani ogledati resnico, da je Bog ljubezen. V tem pogledu najdemo pot, da vemo, kako naj živimo in ljubimo. Ljubiti pomeni biti pripravljen umreti za drugega, postati čisti dar, ki odpravi vsako senco hudobije in sebičnosti. V Jezusovi rani se je Tomaž rodil kot novi človek. Odvrgel je strah in druge ozire ter se z vsem srcem oklenil Jezusa in njegove ljubezni. Tudi mi smo bili rojeni iz te rane, saj je evangelist Janez videl, kako sta iz nje pritekli kri in voda, ki dajeta moč za novo rojstvo. Iz podarjenega življenja na križu se novo, polno življenje, ki ljubi in z nežnostjo objema rane bratov in sester. Kjer so prej vihrali viharji sovraštva in hudobije, v pomirjeni žrtvi nastaja novo bratstvo, ki spoštljivo varuje in zdravi rane človeštva. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/84