Iz dneva v dan raste množica razočaranih pogledov. Mnogi so se hoteli uresničiti, živeti, ljubiti, toda upanje je splahnelo, izgubili so tla pod nogami in se opotekajo v svoji brezciljni nemoči. Razbile so se jim družine, prijateljstva, ostali so brez službe, niso dokončali šole, umaknili so se v osamo. Tudi če imajo nekoga ob sebi, ga ne čutijo kot podporo. Ranjeni so v odnosih, zdi se jim, da so odveč, zatekajo se v nadomestke in črnogledost. Mislijo si, da jih je tudi Bog zapustil in jih ne posluša, ko kričijo k njemu in nimajo upanja, da bi se pognali nazaj v življenje. Tudi v kulturi, ekonomiji, politiki in drugod je prisotno hladno morje razočaranja, ker ni sonca, molitve, odpuščanja. Nekaj podobnega sta doživela učenca, ki sta se odpravila iz Jeruzalema, ko sta videla, da so umorili njihovega Gospoda. Porušilo se je upanje, da bo on osvobodil okupirano deželo in prinesel možnost dostojnega življenja. Veliko sta žrtvovala: dom, družino, delo, prijatelje. Sedaj se vračata  kot dva poražena vojaka, njuni pogledi so sklonjeni k tlom, sram ju je, želita se čim prej potopiti v brezimnost starega okolja. Kljub razočaranju se pogovarjata o vsem, kar se je dogajalo z Jezusom in kar sta doživela ob njem. Med potjo se jima pridruži popotnik in mu razodeneta, kar jima je ležalo na duši. Nista ga prepoznala, ker sta imela drugačno podobo o njem. To je drža ljudi, ki so izgubili vero, a ostal jim je oddaljen spomin na molitev, prvo obhajilo, praznike. Pomembno je na nek način ostati  z Jezusom in prinesti pred njega svoje bolečine, razočaranja, kritike. Jezus je prevzel pobudo in začel razlagati, kako je Sveto pismo napovedalo žrtev in trpljenje bodočega Mesija. Učenca pa ga še vedno nista prepoznala. Luther pravi, da so bile njune oči kot v zaporu. Pogled jima je ostal vklenjen v miselne prejšnje kalupe, zato tudi nista mogla sprejeti njegove velikonočne poti. Toda pogovor je ostal odprt in goreč. Jezus je moral narediti obratno pot, kot jo je naredil prvi človek po padcu. Tedaj je šel proč od Boga in se skril v svojo smrt, da ga Bog ne bi videl. Božji Sin pa je s svojo žrtvijo na križu stopil v globino človeških smrti in v njih razodel svojo ljubezen. Zato je težko biti z Jezusom, ker stopa tja, kjer se ljudje skrivajo. Razlaga Božje besede je pripravila teren v srcih učencev, da sta sprejela ljubezen in razodetje Vstalega. Ko so se skupaj usedli  za mizo in je zmolil blagoslovno molitev ter razlomil kruh, so se jima odprle oči. Posvetilo se jima je, da je Gospod in sta ga spoznala. Do te vere je prišlo, ker sta ga poslušala in bila zanj odprta. Ob tej ljubezni, ki se je naselila v njunih srcih, se je spremenil njun razočarani pogled. Jezusa je mogoče videti, ko se razočarani in izgubljeni usedejo za mizo in obhajajo Gospodovo smrt ter vstajenje. V njih se naseli prijetna gotovost Jezusove bližine, da ga morejo prepoznati in videti kot Živega in Odrešenika. Mnogi sodobniki čakajo na ta milostni trenutek, ki se bo zgodil, če bodo zanj odprti in ga zvesto prosili. Seveda pa ostaja dar. Sam je obljubil, da ga bo našli vsi, ki ga bodo iskali. Vstali čaka pri vratih, da vstopi in se nam podari. Vsako nedeljsko srečanje pri sveti maši spreminja naš razočarani pogled v navdušenje in gotovost, da je z nami vstali Gospod. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/87