Farizeji in pismouki so godrnjali čez Jezusa, ki je razodeval ljubezen nebeškega Očeta do ljudi, zlasti do cestninarjev in grešnikov. Povedal jim je priliko o dveh sinovih in usmiljenem Očetu. Usmiljenje je čudež ljubezni, ki se skloni k ranjenemu in izgubljenemu človeku in mu pomaga, da se vrne v življenje ter vzpostavi temeljne odnose.  V priliki je v ospredju zmoten pogled sinov na Očeta. Greh je namreč življenje v napačni podobi o Bogu, o drugih in o sebi. Mlajši sin ni hotel več ostati pri Očetu, motila ga je njegova ljubeča avtoriteta. Zahteval je svojo dediščino in odšel daleč v tujino, kjer je vse zapravil z razuzdanim življenjem. Prastara želja uporništva vodi množice mladih ljudi iz Cerkve, hočejo se znebiti Očetove ljubezni in sinovske odgovornosti. Nekateri so podobni starejšemu sinu, ki je ostal doma in opravljal svoje dolžnosti. Očeta je doživljal kot gospodarja, ki ga je pokorno poslušal, vendar ni ustvaril z njim globljega odnosa. Ta sin predstavlja vernost, ki se drži pravil in zapovedi, ne živi pa vere kot osebnega odnosa. Toda grešniki so pogosto izčrpani od svojega greha, ki je na začetku privlačen, potem pa začne dušiti. Greh je privid, ki se razblini ob prvi preizkušnji. Mlajši sin je doživel ponižanje, izgubil je dostojanstvo, dobrine, užitke, dom. Šel je vase in začel razmišljati o domu in Očetu. Zbudila se mu je želja, da bi se vrnil in ponovno stopil v odnos z Očetom. Srečanje  s svojim osebnim dnom pomeni, da se znajdemo pred pogledom usmiljenega Očeta. Sin tega še ni začutil, odločil se je, da ne bo več živel sam in po svoje, ampak da se vrne domov k Očetu. Čeprav je bil daleč, ga je Oče nosil v svojem srcu. Čakal ga je in ko je zagledal njegovo senco, kanček njegove dobre volje, mu je stekel naproti. Ljubezen namreč ne pozna mej in razdalj. Bil je ganjen ob srečanju in ga objel. Ganjenost je pravo nasprotje neobčutljivosti in trdote srca. Ni mu pustil govoriti, niti se opravičevati, hotel mu je le povedati, da ve, da sta se spremenila njegov pogled in njegovo srce, ker ga je videl od daleč, ko je prihajal. Tedaj mu je mogel podariti svojo usmiljeno ljubezen, ki jo nekoč ni hotel videti. Ljubezen je prenovila sina, da je našel svoje izgubljeno dostojanstvo in Oče je pripravil praznik. Ko bomo dojeli in videli, da je Bog usmiljena ljubezen, bo postalo naše življenje veselje in praznik. Ob njegovem pogledu bomo na nov način gledali sebe in druge. Usmiljenje bo postalo kultura naših odnosov, ki se ne bodo ustavili ob še tako hudi preizkušnji. Kot sinovi v Sinu bomo gledali ljudi z naklonjenostjo in jim odprli vrata. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/89