Jezus se je ustavil, potem ko je izpolnil svoje delo, doživel mnoge naklonjenosti, pa tudi nasprotovanja in bridkosti. Ni imel več kaj govoriti. Vse je povedal in podaril. Čakala ga je le še ura trpljenja, ko se bo hudobija sveta postavila proti njegovi ljubezni in svetosti. Vendar ne bo sovražil in večal zla. Tedaj je svoj pogled obrnil k Očetu, ki ga je poslal na svet. Videl je svoje izpolnjeno nalogo na zemlji in prosil za učence, da bi se mogli z njim vrniti k Očetu. Podobno kot pri Lazarjevem grobu se je najprej zahvalil Očetu, da je uslišal njegovo molitev in da more začeti to veliko potovanje. Učenci bodo ostali še določen čas na svetu in se borili proti zlu, potem pa se mu pridružili v pri Očetu. Jezus gleda svoje bodoče poveličanje in prosi Očeta, da bi ga proslavil pred ljudmi. Po češčenju Božje ljubezni v Jezusovi žrtvi bo posvečeno nekdaj izgubljeno človeštvo in se bo zopet našlo v Jezusovem pogledu. V tem zaupanju je sprejel življenjske težke okoliščine preganjanja, trpljenja in smrti. Toda že v naprej se veseli svoje podaritve, ki bo prinesla trajno rešitev človeštvu. Božja beseda bo spodbujala vernike k takemu darovanju. Ko bodo videli in premišljevali veličino njegovega daru, se bodo tudi sami podarili za Boga in brate. Jezus jih ne bo vlekel stran od sveta, ampak jih zaupal Očetu, da bi jih varoval v boju vere in jim dal moč za obvladovanje skušnjav. Jezusov pogled se tu razširi na vso bodočo Cerkev, ki bo v neprestanem boju. Očeta prosi, da bi bili verniki ozdravljeni od hudobije, strahu in nasilja, da bi mogli postati edini, tako kot sta on in Oče. Bog je namreč izvir najgloblje edinosti in ljubezni. Jezus prosi Očeta, da bi se rodila Cerkev kot Nevesta v vsej njeni resnici in lepoti. Pred sabo vidi tudi mnoge težave in prevrate, ki jo bodo spremljale. Toda izroča jo v Očetovo srce, da bi ostala edina in zvesta. To bo mogoče, če bodo učenci živeli notranjo skupnost z Jezusom in Očetom. Božja ljubezen, ki bo dar Svetega Duha, bo močnejša od vseh delitev in nasprotovanj. Za tem sledi še njegova zadnja prošnja velikoduhovniške molitve: Oče, hočem… Ta 'hočem' ni trd ali sebična želja kot pri izgubljenem sinu, ampak močna želja, da bi bili zaupani učenci deležni njegove slave. Sin želi isto, kot želi Oče. Poznati Boga bo odslej pomenilo poznati Jezusa. V pogledu na Jezusovo poveličanje na križu bodo učenci videli Očeta in ki je izvir življenja ter ljubezni. Verniki smo po tej molitvi povabljeni, da postanemo sinovi Očeta in vidimo ljubezen, ki je med Osebami v Sveti Trojici. Bog nas bo dosegel v Jezusovi ljubezni in se bomo odprli njegovemu delu. Primožhttps://zupnija-kp-stolnica.rkc.si/index.php/content/display/91