Zakaj trpljenje nedolžnih?

Še posebno ob trpljenju otrok, mladih ljudi v kritičnih stanjih, vojnah, pandemijah, potresih, se ljudje vprašajo, zakaj morajo ti nedolžni ljudje hudo trpeti. Pri neredkih je krivec Bog, ker to dopušča. V tem se odpira močni razlog ateizma. Trpljenje je trd oreh vsake religije. Dostojevski je v romanu Bratje Karamazovi predstavil upornika Ivana, ki je vzkliknil: »Če bi moralo tudi nedolžno trpljenje služiti za graditev boljšega človeštva, ali lahko ljudje sprejmejo srečo, ki bi bila zgrajena na nedolžni krvi? To ni zame. Vračam vstopnico!« Po Auschwitzu se je problem še zaostril. Sem je mogoče vključiti še trpljenje pod fašizmom in komunizmom.

Število vprašanj o trpljenju nedolžnih je neskončno. Obravnavajo ga romani in duhovna razmišljanja. Ljudje so pretreseni ob lačnih in pohabljenih otrocih, kaj so krivi, da so se že taki rodili. Zakaj neenakosti? Nekdo je zdrav in živi srečno vse življenje, drugi pa je en sam kup trpljenja. Zakaj morajo otroci trpeti za grehe staršev? Zakaj toliki mladi nimajo prilike, da bi našli vero v svojih družinah, zakaj ločitve staršev, brezposelnost, kreganja, zakaj je vse več zasvojenih, odpisanih, brezdomcev? Zakaj zboli mati majhnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža ljudi, pa je zdrav in uživa?

Ali je res Bog krivec za vse narobe na tem svetu, zakaj svet ni vsaj malo bolj pravičen in urejen? Vera nas more pri tem povabiti k ponižnosti in odprtosti, da priznamo svojo majhnost in nemoč pred skrivnost zla in hudobije. Trpljenje nedolžnih je preveč čisto, skrivnostno in presežno, da bi ga mogli vkleniti v svoje razlage. Zanimiv je pogovor Joba z njegovimi prijatelji, ki si domišljajo, da vedo vse o trpljenju in o pravičnosti Boga. Na koncu te zgodbe nastopi Bog, ki pritrdi Jobu, ki ga je do onemoglosti zasipal z vprašanji: Zakaj? Zakaj?(Job 42, 7-9)

Krščanski odgovor na nedolžno trpljenje je v Jezusu Kristusu. Bog ne daje drugega odgovora kot to, da pošlje na svet svojega Sina, da bi blizu bolečinam, grehom, težavam, uporništvu, vsemu, kar prinaša življenje in kar povzročajo drugi. Zanimiv je odgovor Aljoša, mlajšega brata Karamazovih na Ivanovo razmišljanje. Aljoša pravi: »Ti si rekel: ‘Ali ni na svetu eno samo bitje, ki lahko odpušča in ima to pravico?’ Naj ti povem, da to Bitje obstaja in On lahko odpušča vsemu in vsem ter v imenu vseh, kajti On sam je dal svojo nedolžno kri za vse in vsakega.«

Jezus ni ob trpljenju vdove in Naina in ob trpljenju Lazarjevih sester naredil nič drugega, kot, da se je ganjen zjokal. Ni prišel na svet, da bi učeno razlagal trpljenjem, ampak ga je molče vzel nase in ga spremenil od znotraj. Iz prekletstva je odrešenje. Janez Krstnik je predstavil Jezusovo poslanstvo, da bo Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.(Jn 1,36) Jagnje je simbol nedolžnega bitja, ki nikomur noče storiti nič žalega, le lahko sprejme dobro ali slabo, kar mu namenijo.

To pomeni ne povzročati zla in vseeno sprejemati njegove posledice v sobivanju s tistimi, ki ga povzročajo. Takšno sotrpljenje približa človeka Bogu. Njegov Sin je trpel trpljenje človeštva kot nedolžen. Pohujšanje trpljenja nedolžnih postane pred Bogom dragocenost, ki poraja očiščenje in novo življenje. Jezus je sprejel trpljenje kot neizogibno preizkušnjo njegovega poslanstva, da odreši človeštvo in razodene Boga v njegovi najbolj otipljivi ljubezni. Predvsem pa je pokazal, da je ta realizem trpljenja treba gledati v luči njegovega bodočega vstajenja, ljubezen vodi vedno naprej in čez. Takrat se bodo razkrile skrivnosti in vsak bo brez spraševanja sprejel svojo pot v povezavi z drugimi. Zato namesto, da vrtamo po vzrokih trpljenja, 'zakaj', raje glejmo na učinke, ki se rojevajo iz prestalega in podarjenega trpljenja v povezavi z Jezusom in njegovim življenjskim darom.