Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

Kristus v miselnosti 'nove dobe'

 

V zadnjih desetletjih se srečujemo s podobo Kristusa po miselnosti 'nove dobe' (New Age), ki predstavlja nekakšno mešanico duhovnosti in ezoterike. Sprejemanje te miselnosti podpira potrošniška industrija in medijski svet. Ljudje v njej iščejo notranjo harmonijo, uživanje, zadovoljitev, počitek, mladost, samozavest.

V tej miselnosti razglašajo, da je mogoče samo v človeški notranjosti srečati Boga in sicer tako, kot človek to doživi. Bog v duhovnosti 'nove dobe' ni oseben, niti presežen Bog, ni svobodni stvarnik, niti ljubeči in usmiljeni spremljevalec vesolja. Ta Bog je energija, ki je v svetu. Iz Boga prihajajo pozitivne moči, ki poganjajo svet in podpirajo človeštvo. Helen Schuman piše, da je Bog neosebni duh, stvarjenje pa je izlitje njegove biti. On je le stvarnik svojega Sina, ljudje so delčki tega edinega Božjega Sina. Božji Sin je nekega dne zaspal in tako je postal stvarnik. Sveti Duh je imel nalogo, da ga prebudi. Iz tega spanja so se rodili milijoni ljudi.

Miselnost nove dobe zavrača klasična izrazna: Cerkev, dogmo, zakramente, moralne zahteve. Božanskost je prisotna vsepovsod, je energija, ki vse prežema, ogenj, ki gori in očiščuje. Pomemben je globlji pogled v stvarnosti, ki zdravi in pomaga ljudem, da pridejo do sebe, kjer je izvir za novo energijo. Ko človek začuti to energijo, odkrije Boga in se združi z njim.

V ozadju so stara gnostična izročila, ki predstavljajo Kristusa kot razsvetljenega človeka, pacifista, zdravilca, tistega, ki ustvarja povezave. Miselnost nove dobe zavrača učlovečenje Boga v človeka, pred sabo vidi le človeško osebo, ki je razsvetljena z božjo energijo. To je nekakšen novi pelagijanizem, ki želi zagotoviti, da se bo človek rešil in osvobodil s pomočjo spoznanja, tako bo presegel negibnost materije in prestopil v duhovno obzorje. Krščanski misleci in pisatelji so od vsega začetka poudarjali pomen učlovečenja Besede v konkretno človeško telo in zgodovino. (Jn 1,14)

V miselnosti nove dobe je Kristus predvsem učitelj duhovnega življenja, modri človek, ki je razsvetljen od Boga, podobno kot Mojzes, Buda, Mohamed. Človek Jezus je stopil v povezavo z vesoljno energijo in postal Kristus. Učitelji nove dobe učijo, kako živeti iz božjih energij in ustvariti harmonijo ter notranjo izpolnjenost. Zato niso tako pomembne Jezusove geste in dejanja, ampak večni simboli, ki izražajo ta dejanja. Jezus ni umrl za naše grehe, ni edini Sin Boga, ampak je le prvi, ki je imel zavest, da je to. Sicer je zelo očitno razlikovanje med Jezusom in Kristusom. Jezus iz Nazareta je bil običajen človek, ki je postal nosilec pojavljanja Kristusa v določenem času. Kristus se je naselil v Jezusovo telo in energetsko vplival na razvoj človeškosti ter spremenil kakovost življenja na zemlji. Ta pogled se ne zanima za križ, saj mu je bolj pomemben prihod in prebivanje Kristusa v Jezusu. Odrešenje ni rešitev od greha in zla, ampak od vključenosti v vezi materije in telesnosti. Napadi hudobnega duha želijo podaljšati ujetost človeka v materijo. Steiner pravi, da se podobno zdravi s podobnim. Kristus je postal podoben ljudem, da bi ljudje postali kakor on. Kri na križu se je spremenila v eterično kri, da je mogla prepojiti zemljo in jo spremeniti. Tudi ideja o vstajenju je predstavljena na spiritualističen način, kot neko izkopavanje telesa, da bi se pokazala moč duha nad materijo.

Učitelji duhovnosti nove dobe se trudijo čim bolj povezati svoje gnostične poglede s krščanstvom, vendar njihov Kristus ni Kristus krščanskega razodetja. Če je Jezus Kristus razodetje osebnega Boga in odsev njegove slave ter življenja, potem ne zdrži razlaga Boga po poti neosebnih energij in gnostične oddaljenosti. Turnšek zaključuje svoje razmišljanje z Zgodbo o Antikristu, kjer starec Janez pove velikemu vladarju, da je v krščanstvu Kristus tisto, kar je najbolj dragoceno. Kristjan izpove vero v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki se je učlovečil, vstal od mrtvih in bo zopet pričel.

 

Primož.