Svete maše v živo!

Glede na varnostne omejitve v cilju preprečitve širjenja epidemije zaradi korona virusa COVID-19 se je Župnija Koper odločila, da bo svete maše prenašala v živo in jih objavljala na Youtube kanal.


Vabimo vas k upoštevanju varnostnih omejitev in seveda spremljanju svete maše, ki jo bo daroval naš župnik dr. Primož Krečič iz zakristije Stolnica Marijinega Vnebovzetja Koper.
 

;


Kaj nam hoče povedati koronavirus? (4)

 

Bolezen koronavirusa je povezana z izkustvom trpljenja in smrti, čeprav se nujno ne zaključi s smrtjo. Ker je ta bolezen prisotna v obliki pandemije in se odvija krog in krog, se ji ni mogoče zmuzniti, na nek način smo možno vsi bolniki. Virus pride v človeka, ne, da bi se tega zavedal in kar je še hujše, ga more prenesti drugim, ne da bi vedel, da je sam okužen.

Nikomer niso prizanesene bolečine in trpljenje, vse pa povezuje dejstvo, da umirajo sami. Osama se nadaljuje še po smrti, ker niso dovoljeni pogrebi in pogrebne svete maše. Ostaja le suha izoliranost, ki bi jo mogli imenovati 'živa smrt'. Smrt je vedno nekakšna osama, vsak umre sam, čeprav so ljudje ob njem. To osamljenost je doživel tudi Jezus, ki je tik pred smrtjo zakričal: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! Tudi nad bolniki, ki ne umrejo in ozdravijo, ostaja neprestana senca, ker ne vedo, kdaj se bodo virusi ponovno aktivirali. S tem pač morajo živeti.

Ta modrost bi morala biti tudi v mišljenju drugih ljudi, da bi se zavedali, da so minljivi in da je njihovo življenje v Božjih rokah ter njihovi odgovornosti… Kaj vse še vedno počenjajo nekateri, da bi pozabili na svojo smrtnost in zbežali pred mislijo, da so in jih več ne bo. Vendar je prav ta izkušnja minljivosti in možne smrti tudi zdravilna. Človeka, ki je pijan od napredka, uživanja in potrošništva, postavljajo na realna tla in v stvarne koordinate: da vidi svojo človeško ranljivost, da ni popoln in vsemogočen, da je nad njim senca smrti in potrebuje bližine in življenjski smisel. Lahko ostane še naprej ravnodušen in brez sleherne misli na presežno, vendar nemir srca je večji od tega, zato se ob krikih nemoči in osamljenosti slišijo tudi plahe besede vere in zaupanja.

Že bolezen kot taka kliče k še bolj pozornim in naklonjenim odnosom, nekateri se tudi tu brezčutno odmaknejo, ker nočejo imeti opravka s tem. Taki so, tako mislijo in tako želijo živeli do konca, čeprav jih je to dogajanje zmedlo. V tem času in okoliščinah krožijo po glavah bolnikov mnoge misli, zakaj prav oni in ne drugi, kaj so zakrivili, da je doletelo njih, kaj bo z njihovim delom, z vsem, kar so ustvarili, kaj bo z bližnjimi domačimi in sodelavci?  Tisti, ki se odprejo, ustvarijo nov odnos z bližnjimi in pokažejo veliko hvaležnost za vse v življenju. Hvaležni so vsem, ki jim pomagajo pri zdravljenju. 

Bolezen koronavirus hitro napreduje: vročina, podobno kot pri gripi, razširjena bolečina po telesu, kašelj, težave z dihanjem, slabost, driska. Virus napade dihanje in onemogoča prehranjevanje, ovira človeka v odnosu s stvarmi in svetom. Bolnik stopi v smrtni boj ali agonijo, ki je podobna Jezusovemu trpljenju v vrtu Getsemani. Odvija se umiranje, čeprav človek nujno ne umre. Ves svet se zapre, bolnik je sam s svojo bolečino, ki prežema vse telo, ne more se izražati, pogovarjati. Čuti se kot izmeček zunaj družbe in odpisan. Bolezen je za verne prilika za srečanje z Jezusovim trpljenjem in njegovo sočutnostjo. Čeprav je grozno, kot je bilo na veliki petek, je dovolj prostora za notranjo izročitev Gospodu. V Kristusovi človeškosti more vsek najti bližino v svojem umiranju in stopiti v veliko soboto, ki predstavlja čas priprave na izhod. Tako pravi italijanski teolog Ciardi, ki je tudi sam prebolel to bolezen.

Pri prebolevanju koronavirusa obstaja tudi velika sobota, pričakovanje ozdravitve, ki si jo želi bolnik, vendar vedno bolj spoznava, da ni odvisna od njega. Zato je zlasti pomembna krepost potrpežljivosti. Pismo Hebrejcem pravi o Jezusu: »Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti,« (Heb 5,8) Potrpežljivost je v tem, da se pusti poučiti od tega, kar trpi. Pustiti se poučiti od bolečine in znati pričakovati, kar se mu dogaja. To pomeni, ne zbežati od svojega življenjskega stanja, ampak biti potrpežljiv v službi ozdravitve. Tako ali drugače se je treba zavedati, da smo v rokah Gospoda in se mu zaupati, zlasti še v dolgih nočeh in hudih preizkušnjah.

 

nalagam novice...