Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

Pismo družinam: naj bo prijetno biti doma!

 

Pred začetkom adventa želim povabiti družine posameznike, da bi skupaj hodili proti  božiču. V naši javnosti je advent skoraj nepoznan, namesto njega je zavladal 'veseli december' s svojimi sejmi, okrašenimi ulicami, kuhanem vinu in božično novoletnih zabavah. Beseda advent pomeni pričakovanje. V temi najkrajših dni pričakujemo božične praznike in novo leto, nov začetek. Za kristjane je advent pričakovanje novega duhovnega rojstva ob živem spominu na rojstvo Božjega Sina na svetu. Ta prihaja kot nebogljen otrok v nazareško družino in v vse naše družine. Žal mnogi ljudje ničesar več ne pričakujejo in v nikogar ne verujejo. Slepa črnina stoji pred njihovo ravnodušnostjo. Z nevero raste tudi črnogledost in strahovi. V adventu moremo prečistiti naša pričakovanja, da bi postala stvarna in temeljita na ljubezni ter modrosti. 
Posebnost adventa so štirje tedni, kot štirje klini na lestvi, ki vodi k božiču. Praznovanje je doživeto in lepo, če se nanj pripravimo. Tudi na rojstvo otroka se pripravimo. Čas nosečnosti je veselo pričakovanje novega človeka in življenja. Zato v adventu še posebej objamemo vse družine, ki imajo manjše otroke, pa tudi ostale, da bi v sebi odprli in prepoznali otroško dušo. 
Zunanje okoliščine, dolgi večeri, tema, mraz, nas vabijo v naše domove, kjer je svetlo in toplo. Naša želja v tem adventu je: naj bo prijetno biti doma. Tudi če potrošniška mrzlica sili ven, na ulice, v trgovine, na neštete prireditve, če šola in ustanove trgajo otroke iz družin, da bi nastopali zdaj v eni, zdaj v drugi sredini, ostanimo ljubosumni na to, da smo v tem času skupaj in drug za drugega. Skozi vse leto hitimo in si ne najdemo časa zase. V dolgih večerih adventa se lahko poslušamo, pogovarjamo, si pokažemo naklonjenost in iskreno veselje. 
Že od nekdaj so se v tem času zlasti severnjaki ustavili od dela na polju, se posvetili domačim stvarem in drug drugemu. Advent je čas tišine, da se slišimo: zakonci, starši, otroci, sosedje, v župniji. Ko se srce umiri, si zaželi sprejeti Božjega otroka in odrešenje. To izkušnjo moremo pokazati drug drugemu, zlasti mladim in otrokom.
Adventno pričakovanje je povezano z vero, da poživimo svoj odnos do Jezusa in z njim pogledamo nase in na druge. V njegovem pogledu bomo našli moč za odpuščanje, kesanje, odvajanje od zasvojenosti.  Kdor želi potešiti svoje želje in hrepenenja s svojo močjo in sredstvi, potrebuje vedno več užitkov, čustev in pozornosti, pa ne najde pomiritve in v njem se veča nezadovoljstvo. Le v Božji bližini in ljubezni je izhod od vrtenja od sebe. Zato poživimo družinsko molitev ob adventnem venčku in naša praznična srečanje pri sveti maši. 
Posebna naloga dejavnega pričakovanja v adventu je dejavna ljubezen, na vseh ravneh. Ko se posvečamo svojim domačim in sosedom, ubogim, ki trkajo na naša vrata, sprejemamo Jezusa, ki potuje s svojimi starši in išče kraj, kjer se bo rodil. Advent je čas občutljive ljubezni, kjer se je morda ohladila, čas poslušanja in pozornosti. Sveti Miklavž nas pri tem opozarja, da je lepo, kjer druge obdarujemo in pokažemo, da jih cenimo.  
Ni treba izumljati novih načinov adventne poti, dovolj je oživiti in poživiti izkušnjo, ki smo jo prejeli v otroštvu in tudi mlajšemu rodu pokazati, da so to svetinje, ki jih bodo nekoč podarili svojim otrokom. Advent je čas spomina in veselja, da smo si podarjeni in da je lepo živeti skupaj. Povejmo drug drugemu: Dobro, da si! Zato, pridi, Gospod, v vse naše domove, ogrej jih s svojim veseljem, upanjem in medsebojno naklonjenost. Zato nam pomagaj hoditi in pripraviti hiše, da te bomo sprejeli, tako kot Betlehemski hlev. 

Želim lep advent in vas pozdravljam, Primož.