Moliti s petjem 

 

Glasba lahko pomaga ljudem, da se uresničijo v svoji človeškosti. Platon je rekel, da najboljša vzgoja prihaja prav iz glasbe, ker harmonija in ritem prodreta globoko v dušo in jo prevzameta tako, da ji podarita tisto, kar ji najbolj koristi: modrost in razum. Z glasbo se sporazumevamo na resničen in poglobljen način. V sebi nosi izrazno moč vsega, kar razmišljamo in čutimo. Pri tem ne spreminja besed in sporočila, ampak mu daje večjo nagovorno moč, ki ni le zvočna, ampak tudi duhovna. Zato niso glasilke glavni glasbeni organ, ampak je srce. S tišino in glasbo moremo sporočiti tisto, kar v našem srcu. Glasba tako pred besedami izrazi globino osebe. To velja tudi za Božjo besedo, ko jo beremo, pojemo in premišljujemo ter živimo po krščanskem načinu.

To pomeni, da so glasbeni problemi tudi duhovni problemi. Človek, ki doživlja Božjo ljubezen, moli in je njegova glasba, navdihnjena s Svetim Duhom, da postane duhovna glasba. Sveti Avguštin pravi, da je petje povezano z ljubeznijo. Sveti Duh odpira našo življenjsko izkušnjo Božji milosti, vanjo napoti veselje in žalost, prošnjo, češčenje in hvaljenje. Včasih tudi kreganje. Kar je v molitvi je tudi v glasbi. Zato v njej ni mogoče iti mimo aleluje in prav tako tudi ne mimo križa.

Glasba in molitev hodita z roko v roki. V njej se moremo ljudje odpreti drug drugemu in Bogom. Obe vključujeta vse življenjske izkušnje: bolečino in zadovoljstvo, sovraštvo in ljubezen, žalost in veselje, smrt in življenje. Zgodovina kaže, kako so ljudje glasbo vselej uporabljali za izražanje tistega, kar z besedami niso mogli povedati. Peli so ob rojstvu, v mladosti, pri poroki, bogoslužju in tudi pri pogrebu. Glasba naredi molitev še bolj doživeto, z njo prosimo, jočemo in zlasti slavimo Boga. Takšna glasba je povzdignjena molitev, ko z vsem, kar smo, slavimo Boga in kličemo blagoslov nase in na ves svet. Z molitvijo in petjem postajamo uresničeni  ljudje, razpeti med božje in človeško in vendar dejavno povezujemo eno in drugo. Krščanska duhovna glasba je bogočloveška, nosi pečat človeškosti in navdih Božje milosti. Oba vidika morata biti prisotna in zdržati v povezavi. Pomembno je, da glasba povzdigne človeka k višku in ga ne potopi v brezoblični opojnosti. Menihi čudovito molijo s koralnim petjem psalmov, ki nosi v sebi povezavo božjega in človeškega, prav tako tudi glasba pri vzhodnem bogoslužju. Ta ne more biti brez živega petja. Kako pusto so zgledale svete maše med časom karantene, ko niso smeli biti prisotni verniki?

Papež Ratzinger govori o trezni opojnosti, ki jo v glasbi ustvarja Sveti Duh. V njej ostaja treznost in globlja razumskost, ki presega vse iracionalno in prazno. Čeprav so vključena čustva in vznesenost, je treba ostati na tleh. Ta stvarjenjska in velikonočna razpetost je značilna za krščansko duhovnost in kulturo. Jezusova bogočloveškost je matrica vsega, ustvarjalni smisel bivajočega, iz katerega izhaja vesolje in človeški svet.  Sveti Pavel pravi, da iz sebe ne vemo, kaj in kako naj bi molili, da pa Duh posreduje za nas z vzdihi, ki jih moremo zajeti  v besede. (Rim 8,26) Molitev in besedo presegajoči dar petja ter igranja pred Bogom, je dar Svetega Duha, ki je ljubezen. Zajemati moramo iz svoje duhovne izkušnje in Jezusove. Krščanska duhovnost je vedno naravnana na Jezusa in njegov dar ljubezni. S tem nagovorom petja in glasbe moremo izreči svojo vero, zahvalo, prošnjo. Sveti Duh poglobi in poveže naše čutenje in mišljenje z Božjo modrostjo, ljubeznijo in modrostjo. Pomembna je pobuda Duha, zato so to duhovne pesmi, iz Duha. Te lahko pojemo vsi, tudi tisti, ki nimajo fizičnega posluha, ker je to pesem iz srca in ne zgolj iz glasilk ter v zraku. Tako kot pri besedah, tudi pri petju glasba postopno izgine in vidimo le tistega, ki ga slavimo: Jezusa, Marijo ali svetnike. Petje in glasba postaneta tok ali reka, ki nas vodi čez prag skrivnosti, da stopimo v luč poveličane stvarnosti in Boga. 

nalagam novice...