.

Čas očiščenja in spreobrnjenja

 

Gospod prihaja, ljudje pa smo zvezani z minljivim, zato ga ne vidimo, začutimo, ne privleče nas njegov prihod. Zato je potrebno spreobrnjenje, da se odpremo Božjemu Duhu in prevetrimo svoje življenje. Le tako bomo začutili ta prihod in se nanj odzvali. Srečali ga bomo in ga sprejeli v svoje življenje.

Današnji svet hodi daleč od Boga, za mnoge sodobniki je Bog mrtev, nepomemben, da ga skoraj ni v njihovem življenju. Njegovo mesto so zavzeli denar, dobiček in užitek. Življenje se odvija v hitrici, ki ne izpolni notranjih hrepenenj in pušča za sabo praznino. Ljudje iščejo darila za svoje najdražje in se zabavajo. Le redki stopijo v svet duhovnosti in resnično pričakovanje Odrešenika. Tudi kristjani padamo v to pozunanjeno kulturo veselega decembra in premalo naredimo, da bi se v njem srečali z Jezusom, ki prihaja.

Papež Frančišek govori o 'okuženosti z nezanimanjem'. Valovi sebičnost in samozadostnosti, ki gredo skozi današnjo miselnost, prinašajo oddaljenost do drugih, ljudi je strah, da se ne bi okužili z drugimi, z njihovimi težavami, bolečinami, njihovo miselnostjo, da bi si morali vzeti čas zanje. Že otroci v šoli gledajo zase in svoje uspehe, svoj mir ter svoj prosti čas. Kasneje se to pogosto nadaljuje in še poveča. To je tudi nevarnost za vero, ki odpira odnose in vabi k usmiljenju ter upanju.

Podobno velja tudi za zaspanost. Najraje bi se prepustili topli postelji in se še naprej greli doma. Tudi svet živi v velikem spancu, vrti se v prazno in pušča praznino ter rane. Ljudje ne vidijo, kam gredo dogodki sveta, podobni so Noetovim sodobnikom, ki niso videli preteče nevarnosti in se niso pripravili na potop. Ne smemo biti zaspanci in se prepuščati odsotnosti, ne razmišljanju, drogi takšne ali drugačne vrste. Čas kliče, odnosi kličejo, Gospod prihaja in kliče.

Treba je vstati iz postelje, zapustiti počivanje in prijeti za delo.  Kdor spi, ne lovi rib, pravi pregovor. Pognati se moramo iz zaspanosti in poležavanja, iz starih zasvojenosti in odsotnosti, iz navad, ki uspavajo, iz neurejenih odnosov, iz nereda in nevere. Vstati moramo iz neodzivnosti, odsotnosti, kompromisov, odstopov, iz lagodnega življenja. Začeti moramo graditi svojo osebo tam, kjer smo, se podati nazaj na pot in v boj. Za to potrebujemo orožje duha, svetlobo, Božjo in človeško ljubezen. Zelo veliko ljubezni, da nas bo podpirala v tem boju.

Gospod prihaja in prinaša svojo milost, razsvetljenje, usmiljenje. Vabi nas, da se premaknemo in se svobodno ter zavestno odločimo za sodelovanje z njim. Stopiti mu moramo naproti. Drža vernikov je v odprtosti za Božje predloge in sprejemanje tega, kar govori. Izaija govori o tem, da moramo popraviti poti skozi puščavo, da se bo moglo ljudstvo vrniti iz suženjstva v domovino. Porezati je treba vrhove napuha in napolniti globine ran ter hudobije.

Sveti Pavel nas vabi, da se oblečemo z Gospodom Jezusom in si nadenemo orožje luči za vse dnevne boje, ki nas čakajo. Tako spremenimo svoje življenje v svetlo znamenje poštenosti, povezanosti, čistosti, notranje iskrenosti, pravičnosti.  Iz vsega tega se poraja novi dan in novi čas, ki se hrani z mirom upanjem in krepostmi, predvsem z ljubeznijo, ki ni le prazna beseda in nekakšno pokrivalo za osebni in skupinski egoizem. Novost krščanstva je v ljubezni, ki je navdušena in zastonjska ter gre preko vseh ozirov.  Noči padcev v egoizem in dvomov se bodo še vrnile, vendar verniki vemo, da nismo sami v svojih bojih. Pravoslavna adventna antifona pravi: »V nas samih, o sinovi, je oko, ki ostane odprto dan in noč in nas gleda. V globini našega srca, o sinovi, je uho, ki nas vedno posluša, je Bog«. 

nalagam novice...