Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

Pripovedna poročila o vstajenju

 

Poleg  izpovednih obrazcev o vstajenju so v Novi zavezi zapisana tudi pripovedna poročila o tem dogodku, najdemo jih pri svetem Pavlu in zlasti v Evangelijih. Ta poročila so kasnejšega nastanka in vsebujejo različna izročila, nekatera dajejo več poudarka Jezusovim prikazanjem v Galileji, druga  v Jeruzalemu.

Evangelist Matej piše o prikazanju Vstalega ženam pri praznem grobu, pozoren je tudi na Jezusova prikazanja učencem v Galileji. Lukaporoča samo o Jeruzalemskih prikazanjih, pri Janezu so prikazanja v Jeruzalemu in v Galileji. Markov evangelij  se je prvotno končal na mestu, ki opisuje, kako so žene zapustile grob in zbežale, ker so se bale. (16,8) Razlagalci Svetega pisma so prepričani, da so v drugem stoletju pripojili Markovemu evangeliju najpomembnejša izročila o vstajenju, skupaj s poslanstvom apostolov za oznanjevanje po vsem svetu. (Mr 19,9-20) Marko omenja, kako so prišle žene h grobu, da bi mazilile mrtvega Gospoda, toda njegov grob je bil prazen, srečale so prikazen angela, ki jim je naročil, naj sporočijo Petru in učencem, da bo šel pred njimi v Galilejo. O Jezusovem prikazanju Petru govori starejše poročilo, ki je zapisano v Prvem Pismu Korinčanom.

Velikonočna prikazanja Vstalega so opisana v osmih opisih, pet opisov se nanaša na uradne priče, to je zbrane apostole, tri pa na posamezne učence ali majhne skupine. Prvi dve od prvih sta se zgodili v Jeruzalemu, druga v Galileji. Pri prikazanjih v Jeruzalemu so značilni trije elementi: Pobudo ima vstali Kristus, ki se nepričakovano  pojavi  med učenci, njegov pristop je preprost in domač, tak  kot so ga bili navajeni učenci,  ko je živel med njimi.  Drugo značilno znamenje je priznanje Vstalega. Učenci ga prepoznajo kot tistega, ki je živel med njimi v zemeljskem življenju. Pri tem je pomembno, kar vidijo in slišijo, Marija Magdalena ga je prepoznala po njegovem glasu. (Jn 20,16) Ko ga spoznajo in se srečajo z Vstalim, jim da nalogo in poslanstvo oznanjevanja vesele novice po krajev tedanjega sveta. Pri Galilejskih izročilih je prisotna drugačna struktura, predvsem je močneje naglašen vidik njegove presežnosti, dostojanstva in češčenja ter naloge, ki jih zaupa učencem.

Zanimivost pripovednih poročil je v temu, da poročajo tudi o Jezusovih prikazanjih ženskam. V judovskem izročilu so smeli samo možje nastopiti pred sodiščem kot priče, pričevanje žensk je veljalo za nezanesljivo. Evangeljske pripovedi se ne čutijo več vezane na judovsko pravno strukturo, zato morejo imeti ženske celo odločilno vlogo pri srečanju z Vstalim. Ta poročila poudarjajo, da so žene stale pod križem in ostale do kraja zveste Kristusu. Zato je bilo tudi njim namenjeno prvo Kristusovo prikazanje. Žene vedno odpirajo vrata Gospodu in gredo z njim v vstajenje.  V treh pripovedih o srečanju z vstalim Kristusom v Apostolskih delih je značilna prisotnost luči, ki ga je obsijala, in glas, ki je govoril v hebrejskem jeziku. Sijoča luč je bila podobna kot so jo videli učenci na gori Tabor, po Jezusovi besedi se je poistovetil s preganjano Cerkvijo, ki ga je sprejela in mu je podelila poslanstvo apostola narodov.

Pri prikazanjih, ki jih posredujejo evangeliji, je Vstali kot človek, takšen kot drugi ljudje in vendar drugačen. Hodi z učencema v Emavs, Tomažu dovoli, da se ga dotakne, pri Luku si da prinesti celo kos ribe, ki jo zaužije in s tem predstavi svojo telesnost, čeprav ni preprosto isti človek, kot je bil pred smrtjo. Njegov nastop vzbuja pozornost, da ga učenci takoj ne prepoznajo, tako je pri dveh učencih, ki sta šla v Emavs, pri Mariji Magdaleni na velikonočno jutro in pri učencih, ki so lovili ribe na Genezareškem jezeru. Po določenem času ga je prepoznal apostol Janez, potem pa si ga ni upal nihče vprašati, kdo je, po duhovnem uvidu so vedeli, da je Gospod. (Jn 21,12) Tudi njegov prihod je skrivnosten, pride pri zaprtih vratih, stopi med učence, potem nenadoma izgine. Ni vezan na zakonitosti telesnega, tudi ne prostora in časa, čeprav je bivajoči in stvaren.

Če bi ljudje izumili vstajenje, potem bi bil poudarek na Jezusovi popolni telesnosti, toda on ostaja drugačen in istoveten. To so resnična srečanja z Vstalim in Živim, ki ima telo na nov način in vendar ostaja telesen.  Jezus ne pride iz sveta mrtvih, je živ,  in vendar presežen glede na svet. Tu se srečujemo s tremi prvinami: Vstali se jim je prikazoval, govoril je z njimi in obedoval. S tem je na novo pritegnil učence v občestvo s seboj in z Bogom. V moči njegovega trpljenja in vstajenja morejo vstopiti v to živo skupnost.  Njegovo notranje bistvo morejo odslej videti v obhajanju evharistije, ki nadaljuje obedovanje Vstalega s svojimi učenci na zakramentalni način.

Primož