Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

Vstajenje v luči Svete Trojice

 

Za pravilno in celovito poznavanje Jezusovega velikonočnega dogodka moramo vedeti in videti, da se je v njem razkrila neizmerna globina Božje ljubezni. Italijanski teolog Bruno Forte poudarja, da je velika noč zmagoslavje ljubezni in zvestobe, zmagoslavje milosti in svobode, ki se razkriva v ljubezenskem delovanju Božjih oseb. To je razvidno že iz poročil o Jezusovem vstajenju. Apostol Peter govori, da je Bog obudil Kristusa,(Apd 2,24) kar pomeni, da je vstajenje delo Očeta, ki je sprejel Kristusov dar in mu na nov način podaril Svetega Duha. Tako se je zaradi omejenosti ponižane Jezusove človeškosti, zgodilo novo stvarjenje, ki ga je uresničil Oče s svojo vsemogočno ljubeznijo, pri tem je sodeloval Sin s tem, da se je popolnoma izročil Očetovi volji za njegovo poslanstvo. Darovanje in obuditev je omogočil Sveti Duh, ki ga je Jezus v svoji smrti izročil Očetu. Bulgakov pravi, da sta dali stvarjenjska vsemogočnost Očeta in oživljajoča moč Svetega Duha Kristusovi duši moč za povezavo s telesom in ga tako zbudila iz smrtnega spanja.

Jezus ni bil le obujen, ampak je tudi vstal, ker je tudi v svoji smrti in umiranju ostal Božji Sin, nosilec življenja in Božje ljubezni. Predvsem se je  pri vstajenju razodelo, da je Jezus Božji Sin, to, da je njegova oseba Božja.  Učenci so že pred smrtjo verovali v Jezusa, čutili so, da je Mesija in Božji Maziljenec. (Jn 4,29; Apd 8,29)  Pri pripravi slovesnega prihoda v Jeruzalem se je Jezus naročil dvema učencema: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in pripeljita.  In če vama kdo reče: ›Zakaj to delata?‹ recita: ›Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm.‹« (Mr 11,2-4) V najstarejših obrazcih veroizpovedi in slavospevov najdemo veliko potrditev tega.(Rim 1, 3-5; Flp 2,6-11) Sveti Pavel povzema svoje oznanjevanje in pravi, da oznanja »Božji evangelij o njegovem Sinu.« (Rim 1,1-3) Kar so učenci slutili v času Jezusovega zemeljskega delovanja - njegov enkratni odnos do Boga kot Očeta, se je v polnosti razkrilo v njegovi veliki noči. Jezus se je pokazal kot pokorni in ljubljeni Sin Očeta, njegova Beseda, razodetje, večno Ljubljen,  rojen iz Očeta, a ne ustvarjen. Večni proces ljubezni, ki je v rojstvu Sina iz Očeta, ponazarjata dve drži: Tisti, ki ljubi in Tisti, ki je ljubljen v skupni Ljubezni, ki ju povezuje, kot je zapisal sveti Avguštin. Ljubljeni je veselje Očeta, ki ga sprejme v svoje Božje življenje z vsem, kar je, tudi z njegovo poveličano človeškostjo. To pomeni, da Božje ni le dajanje ampak tudi sprejemanje. Ljubezen je vedno v gibanju, ker jo poleg dajanja in sprejemanja spodbujata še drugačnost in podobnost.

Poveličani Sin je dobil po veliki noči še novo poslanstvo. V moči svojega poveličanja in žrtve na križu je začel pošiljati Svetega Duha od Očeta, kar je napovedal pri poslovilnem govoru. (Jn 15,26) Ker je Sveti Duh Duh Očeta in Sina, ga na nek način oba pošiljata k ljudem in v stvarjenje, čeprav ostaja Oče njegov prvi izvir in prva Ljubezen. Sveti Duh prinaša dar in bližino Jezusove poveličanje človeškosti. Življenje Svete Trojice se tako še bolj približa življenju ljudi in jih obda s svojo ljubeznijo. Sveti Pavel pravi: »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.« (Rim 8,11) Moč Jezusovega vstajenja nas obuja od vseh smrti in uvaja v življenje trojiške ljubezni. Iz nje izhajamo in k njej potujemo. Velikonočno razodetje Svete Trojice je naš življenjski prostor in delavni program. Kot je Jezus rekel, kdor vidi njega, vidi Očeta, (Jn 14,9) tako nam je z veliko nočjo razodel življenje v Sveti Trojici. V njem živimo, se gibljemo in smo, (Apd 17,28) zato nas ni strah strahu pred darovanjem in sprejemanjem drugih, ampak smo med seboj naklonjeni, zvesti, veseli in potrpežljivi.

Primož