Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

Odrešenje in življenje z Bogom

 

Krščanski pogled na odrešenje ima dve razsežnosti, ki sta med seboj neločljivo povezani: osvoboditev od greha, hudobije, smrti in vstop v življenje z Bogom. Čeprav je bila prva razsežnost bolj v ospredju, so zlasti cerkveni očetje v prvih stoletjih poudarjali pomen novega življenja v Kristusu po Svetem Duhu.

V vseh časih so ljudje hrepeneli po srečanju z Bogom in sreči v njegovem kraljestvu. Razlika med grškimi religijami in Staro zavezo je bila v tem, da so prvi s človeškim naporom in sredstvi iskali stik z Bogom in blaženost, za Hebrejce pa je bil to Božji dar. Človekovo hrepenenje po Bogu izhaja iz njegove ustvarjenosti. Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in podobnosti ali sličnosti. (1 Mz 1, 26) Čeprav se je zgodil upor proti Bogu in je bila v človeku zatemnjena njegova bogopodobnost, s tem ni bil odpravljen Božji načrt in njegova milost. Začela se je pot odrešenja, ki je bila še posebej zaupana Izraelskemu ljudstvu.

Vrh te poti je prihod Jezusa Kristusa, ki je s svojim življenjem in oznanjevanjem razodel 'Boga, ki je v nebesih' (Mt 6,1) in je obenem 'Oče naš.' (Mt 6,9) Jezus je njegov učlovečeni Sin in prvorojenec med brati, kot je zapisal sveti Pavel. (Rim 8,29) Zaradi te Jezusove bližine njegovi bratje ne živijo v duhu suženjstva in hlapčevanje grehu ter strahu pred smrtjo, ampak v Duhu domačega posinovljenja, ki sprejema Boga za Očeta. Sveti Janez poudarja, da je prišel Kristus vzpostaviti nov sinovski odnos z Očetom in novo rojstvo iz Boga. (Jn 1, 12-13) To je sad Jezusove zmage nad grehom in smrtjo, v katero stopamo s krstom. Sinovstvo pomeni novo življenje v Jezusovem Duhu, življenje z Jezusom, sveti Pavel pravi: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« (Gal 2, 20)

Drugo Petrovo pismo poudarja, da nas je Kristus poklical v svojo slavo in odličnost, da bi »postali deležni božanske narave.« (2 Pt 1,4) Ta izraz je blizu pojmu pobožanstvenja, ki so ga uporabljali cerkveni očetje. Krščansko odrešenje je vstop v življenjsko skupnost z Bogom, kar je mogoče zaradi podobnosti in sličnosti človeka z Bogom.

V tej smeri sveti Irenej močno naglaša pomen učlovečenja Božjega Sina, ki je v sebi na novo povezal Božjo in človeško naravo. Odrešenje je moglo priti od enega izmed ljudi in hkrati od Boga. Sveti Duh, milost in ljubezen so prišli od Boga, s strani človeka pa je prišla odprtost, pokorščina, žrtev. Zato je odrešenje božje in človeško delo. V moči učlovečenja Božjega Sina in njegove žrtve na križu moremo preseči vezi greha in postati deležni Jezusovega poveličanja. Sveti Pavel je zapisal, da je ob polnosti časov Bog sklenil po svoji milosti »osrediniti v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.«(Ef 1,10) Irenej imenuje to rekapitulacijo, kar pomeni, da je Kristus s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem popravil usodo človeštva in zgodovine. Vsi ljudje imajo v njem vstop v Božje življenje.

V moči tega povzetka človeštva in zgodovine v Kristusu se more v ljudeh uresničiti pobožanstvenje. To je učinek Jezusove poveličane človeškosti na svet in človeštvo. Klemen Aleksandrijski poudarja, da je Božja Beseda postala človek , da bi se naučila od človeka, kako more človek postati Bog. Znana je misel svetega Atanazija: »Beseda se je učlovečila, da bi mi postali pobožanstveni. Pobožanstvenje je drugi izraz za posinovljenje. Kar se začne s poklicanostjo človeka, je usmerjeno tudi k cilju, ki je živ in odprt odnos z Bogom. Da bi se pobožanstvenje uresničilo pri vsakem človeku, je potrebno osebno sodelovanje.

Danes je težko govoriti o pobožanstvenju, ker je občutek za Boga šibak in mnogi iščejo odrešenje po drugih poteh. Poudarjajo sebe, Bog pa ostaja daleč in nima stika z življenjem. Toda že sveti Avguštin je poudaril, da nas Bog kliče k temu, da bi bili bolj ljudje. Bolj, ko se približamo Bogu, bolj se uresničimo kot ljudje. Karl Rahner je navdušen nad to povezavo zapisal, da je Kristus človek v najvišjem pomenu, njegova človeškost je najbolj samostojna in svobodna.

Primož