Angeli in večnost

Pogled na življenje brez večnosti je kot kratkovidni pogled na morje. Svetopisemski prikaz angelov se ne ustavi pri njihovem poslanstvu v svetu. Odprt je tudi v prihodnost, v konec časov in večnost, ko bo 'Bog vse v vsem' v preobraženi stvarnosti. Angeli bodo opravili svoje poslanstvo v človeštvu in vsi bomo 'končno' doma.

Poslanstvo angelov bo hvaljenje in češčenje Boga, poveličano človeštvo pa se bo pridružilo njihovi hvalnici, tako rekoč bomo uskladili svoje glasove z njimi. Zgodila se bo Jagnjetova poročna svatba, pri kateri bo človeštvo kot očiščena Nevesta pripravljena za Ženina Kristusa: »Veselimo se in radujmo ter mu izkažimo čast, zakaj prišla je Jagnjetova svatba in njegova nevesta se je pripravila.«(Raz 19,7) Potem ne bomo postali angeli, ampak se bomo združili z njimi, bomo povsem skladna bitja in "razširjeni" v sreči hvale.

Maria Pia Giudici pravi v svoji knjigi o angelih, da je resnično izpolnjen človek svetnik, ker je vse njegovo življenje izpolnjeni Božji načrt zanj. Knjiga Apokalipse govori o tej hvali: »Od prestola pa je prišel glas in rekel: »Hvalíte našega Boga vsi njegovi služabniki, vi, ki se ga bojite, mali in veliki!«(Raz 19,5) Ruski mislec Evdokimov poudarja, da je svetnik tisti, ki živi svoje življenje kot liturgično bitje. Je človek Sanctusa, ki se pridruži zborom angelov, ki so v večnem gibanju okrog Boga in mu pojejo ter ga blagoslavljajo. (Teologija lepote) Temeljni poklic človeka je sprejeti ljubezen od Boga ljubezni in jo podarjati drugim ter s tem slaviti Boga. Ta ljubezen bo tudi izpit za vstop v nebeško večnost. Angeli bodo v polnost hvale vključili ne le ljudi, ampak tudi vse vesolje. Prvo pismo svetega Klemena pravi, da bo vse stvarstvo tedaj v »polno Božjo slavo.«

Sveti Janez je v apokaliptičnem zamaknjenju slišal glas mnogih angelov okrog prestola, živih bitji in starešin. Glasno so govorili: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo.«(Raz 5,12) Tudi vse stvari na nebu, na zemlji, pod zemljo in na morju, so govorile: »Sedečemu na prestolu in Jagnjetu

hvala in čast, slava in mogočnost na veke vekov.«(Raz 5,13) Štiri živa bitja so govorila: »Amen.« Starešine pa so padli predenj in ga molili.(Raz 5,14)

V nebesih bo slovesno slavljenje Kristusa in njegovega odrešenja, kateremu bodo pridruženi angeli in poveličano človeštvo, vsi se bomo združili v petju nove pesmi, ko bomo gledali v odpečateno knjigo Božje previdnost in v končni pomen vsega, kar je bilo prežeto s krvjo za odrešenje in zveličanje.(Raz 5,9-10) Potem bomo polno uresničeni in zadovoljni, v vseh razsežnostih bomo zaživeli ljubezen.

Zaenkrat še čakamo na to uresničenje in se borimo. Sveti Pavel pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.«(Rim 8, 22) Naše čakanje se imenuje upanje. Odrešeni smo bili namreč v upanju. Apostol razloži, da upamo v to, kar ne vidimo in to pričakujemo s potrpežljivostjo.(Rim 8, 24-25) Vemo pa, da je resnično, kar nam je oznanila Božja beseda. V njej so oznanjene stvari, ki jih želijo gledati angeli.(1 Pt 1,1) Hilarij pravi, da je predmet te želje angelov blaženost ljudi. Želijo videti uresničitev tega, kar obljublja oznanjevanje evangelija. Angeli so poklicani, da se bodo po izpolnitvi te obljube skupaj z nami zahvaljevali za dar večne sreče.(Tract. Ps 148; PL 879) Gregor iz Nise dodaja temu, da bo veselje angelov veliko, ko bodo videli, da se je vzpostavila edinost duhovnega stvarstva. Tam nam bodo predstavili zahvalo Očetu, ki je po Kristusu pripeljal domov človeštvo, potem, ko je zašlo.(Contra Eun., 4)

Takrat bo vzpostavljena popolna liturgija, ki bo slavila Trojico za večno. »Ko bo milost ponovno združila ljudi in angele, bodo zapeli veliko hvalnico.«( Hom. in Ps. 9) Veselje Ženinovih prijateljev bo popolno. V tem čakanju na dan, ko bo Ženin prišel iskat svojo nevesto, da bi jo pripeljal v hišo svojega Očeta na večno poročno gostijo, je morda najbolj pomembna služba angelov, bratov čiste ljubezni, da poglabljajo našo žejo po Bogu, da bi bili žejni po njegovi ljubezni in bližini.(Ps 42,3)

Cerkev, ki predseduje v ljubezni

Rimska bazilika sv. Janeza v Lateranu, posvečena najprej svetemu Odrešeniku in nato dvema svetnikoma Janezu Krstniku in Janezu Evangelistu, je prva katedrala na svetu in je dolgo veljala za materno cerkev v Rimu. Katoliške Cerkve po vsem svetu priznavajo rimski Cerkvi njeno predsedovanje v ljubezni, o kateri je govoril sv. Ignacij Antiohijski, in hkrati obnavljajo svojo zvezo z njo, ki je skala, ki povezuje zgradbo vesoljne Cerkve. Pomembno vlogo ima pri tem pričevanje mučencev, zlasti svetih Petra in Pavla.

Vendar pa je neuničljiv in večen razlog za primat Rimske cerkve ta, da je bila sedež apostola Petra in njegovih naslednikov. Ta primat je ena od vročih tem ekumenskega dialoga, zlasti glede odnosa s protestantsko in pravoslavno cerkvijo. Kljub temu je zelo pomembno, da katoličani razumemo njegovo intimno duhovno naravo kot velik dar, ki ga je Bog dal svoji Cerkvi. Za razumevanje tega je zanimiva izkušnja svete Katarine Sienske, ki je opravila veliko zgodovinsko poslanstvo glede papeštva, ko je posredovala, da se je papež vrnil iz Avignona. Katarina je še v otroštvu imela videnje Jezusa v belih oblačilih papeža. S tem ji je želel povedati na najbolj preprost način, da je papež njegov prvi poslanec-namestnik na zemlji.

Pomembno je predsedovanje rimske Cerkve v ljubezni. Gre za ohranjanje edinosti in povezanosti, da ne pristane katoliška Cerkev na ravni sekt ali nekakšnih nacionalnih Cerkva, ki so podrejene lokalni politiki. Vesoljnost in nadnacionalnost je velika vrlina katoliške Cerkve, čeprav je tudi velikega pomena njena umestitev v prostor in čas. Obhajamo tudi obletnico posvetitve naše stolnice, ki je prav tako mati vseh cerkva v koprski škofiji in njihova povezovalka v ljubezni. Zato se tu odvijajo pomembne slovesnosti in skupna obhajanja duhovnikov. V zadnjem času so se začela odvijati mnoga romanja v našo stolnico, ki je letos tudi svetoletna cerkev. Romarji skoraj redno vprašajo, kako pa je s tukajšnjo krščansko skupnostjo? Pomembno je, da se zavedamo svoje odgovornosti za krščansko pričevanje tako v mestu kot po škofiji. 

Še en vidik je treba izpostaviti. Ko govorimo o Cerkvi, imamo marsikdaj pred sabo zgradbe, v katerih opravljamo bogoslužje. Prav je, da so le te dostojno urejene in skrbimo zanje. Pripravili smo nov kor in orgle, dali smo obnoviti carpaccijeve slike, sedaj poteka delo z zvonovi, da bodo bolj blago zvonili in bo bila ura, prav tako je v bližnjem času v načrtu nova razsvetljava in varnostne kamere. Vendar je poleg zunanje podobe Cerkve, ki jo predstavlja tudi hierarhična organiziranost in dejavnosti, potrebna zlasti duhovna zgradba Cerkve.

Duhovno zgradbo Cerkve predstavljamo vsi krščeni in tudi tisti, ki so nanjo naravnani. Če želimo ohraniti to Cerkev, mora biti vsak izmed nas, kot pravi sveti Peter, njen 'živ kamen'. Tako kot so pri materialni zgradbi položeni skupaj mnogi kamni, je tudi Cerkev taka duhovna zgradba. Vsi skupaj smo postavljeni na temeljni ali vogelni kamen, ki je Jezus Kristus. Vemo, če so slabi temelji, obstaja nevarnost porušenja. Naš temelj je trden in se nikoli ne zmakne. Zato moremo na njem graditi naše odnose in povezave, graditi osebno duhovno življenje.

Tudi če bi bile vse cerkve po svetu na svetu porušene, ali jih ne bi smelo biti, kot na primer v Saudski Arabiji, bi mogli živeti kot kristjani. Prvi kristjani niso imeli cerkva, bili so preganjani in vendar so živeli in pričevali za svojo vero v Jezusa Kristusa. Pomembno je duhovno češčenje, priznavanje pobude Svetega Duha in sprejemanje Jezusove središčne vloge v mislih, srcu in odnosih. Naša srca so zgradba, v kateri Bog želi prebivati. Tam se mora odvijati prvo češčenje. Skupaj pa ga okrepimo in združimo z brati in sestrami. Jezus je rekel, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi.

V evangeliju smo slišali, da Oče išče tiste, ki ga častijo v duhu in resnici. Vse v cerkvi mora biti v službi tega. Kar delamo in živimo, je slavljenje Boga in oznanjevanje njegovega odrešenja za vsakega človeka. Zato Božji Duh prižiga plamen otroške molitve in razkriva očetovski obraz Boga, da je vsak sprejet v njegovi preprosti neposrednosti.

Prav tako je Cerkev simfonija Svetega Duha, ki združuje vsa srca vernikov, z Jezusom sestavljamo veliko duhovno zgradbo, iz katere izhaja hvala, prošnja, češčenje in otroška ljubezen do Očeta. Karkoli počnemo, tudi vsakdanja opravila, z vsem dajajmo Očetu čas, slavo in zahvalo. Zato je naša Cerkev najbolj lepa, ko skupaj moli in se zahvaljuje, ko se potem trudi živeti to edinost v vsakdanjem življenju: v družini, med sosedi, v razredu, službi, pri skupnih dejavnostih.

OZNANILA

Na zahvalno nedeljo ob 10.00 zunanja slovesnost posvetitve koprske stolnice, spomin posvetitve lateranske bazilike, 70 letnica stolnega zbora in 100 letnica rojstva Štefana Kovača. Ob 19.00 orgelski koncert Mirka Butkoviča.

V ponedeljek, na god sv. Leona Velikega, ob 17.30 molitev za družine. Ob 18.45 srečanje za starše prvoobhajancev.

V torek, na god sv. Martina(Davorina) iz Toursa, ob 17.30 molitev za bolnike.

V sredo, na god sv. Jozafata Kunčeviča,  ob 17.30 molitev za spravo in spreobrnjenje v svetem letu.

V četrtek, na god sv. Stanislava Kostka, ob 10.00 sveta maša v Domu Olmo, ob 17.30 molitev za nove duhovne poklice. Ob 20.00 pevske vaje stolnega zbora.

V petek ob 5.00 odhod romarjev v Medžugorje pri Soči, sveta spoved ob 8.45; 17.00, ob 17.30 molitev za življenje in dostojno smrt.  

V soboto, na god sv. Alberta Velikega, ob 19.00 katehumenat.

Na 33. nedeljo med letom je svetovni dan ubogih in začetek tedna zaporov. Ob 10.00 mašuje škof Peter in sodelujejo otroci.

Razstava Sancta Mater Ecclesia Eda Zancota v Rotundi Bl. Elija V nedeljo od 11.00 do 12.00 in po dogovoru.

Glasbeni recitali na orglah ob 12.00.

Darovanje za svete maše za rajne v nabiralnik pred prezbiterijem.

Odpustki za pokojne, da se rešijo vic.

Molitev in post za uspeh referenduma proti uzakonitvi evtanazije.