Preskoči na vsebino
nalagam novice...

V tednu po nedelji, 6. maja, prosimo za pomoč pri prevozu delov za nove orgle. Pokličite po telefonu. Hvala!

____________________________________________________________________________

 

Zgodovina vstajenjske misli

 

V Novi zavezi se srečujemo z evangeljskimi poročili o Jezusovemu vstajenju, ki so nastala na osnovi oznanjevanja v prvih skupnostih. V njih so bili pričevalci, ki so doživeli srečanje z Vstalim. Zato jim je bilo to srečanje stvarno in gotovost, ki je spremenila njihovo življenje. Kasneje je prišel v ospredje vidik zagovarjanja in razlaganja vstajenja zlasti z vidika njegove enkratnosti in čudežnosti, ki ni tako izpostavil pomena skrivnostne spremembe v Jezusu in v ljudeh, ki so se srečali z njim. To je bil tudi razlog novega misijonarskega razcveta.

Zgodovina krščanske misli je pogosto pustila vstajenje v drugem planu. Na Vzhodu je bilo močno poudarjeno Jezusovo učlovečenje in vprašanja, ki so se nanašala na njegovo božanskost. Zahodna Cerkev je bolj poudarjala odrešenjski vidik Jezusove smrti in njegovo nadomestniško žrtev za nas. V moderni teologiji so poudarjali pomen Jezusovega oznanjevanja Božjega kraljestva in Jezusa kot oznanjevalca, preroka, socialnega reformatorja, osvoboditelja. Šele v zadnjih desetletjih prihaja bolj izrazito v ospredje vloga vstajenja, tako na področju vere, kot duhovnosti in umetnosti.

Proces sprejemanja Vstalega se ni zaključil s prikazanji, čeprav te predstavljajo skupaj s praznim grobom temeljno in edinstveno izkušnjo srečanja z Vstalim. Razmišljanje se je odvijalo v različne smeri, izhajalo je iz spomina teh, ki so ga poznali, iz izkušnje življenja Cerkve, iz tekstov Stare zaveze. Tu se moramo izogniti zlasti dvem zmotnim načinom razlaganja Jezusovega vstajenja: materialističnemu in ideološkemu. Prvi trdi, da je vstajenje vrnitev v staro življenje, podobno kot pri osebah, ki jih je Jezus obudil od mrtvih. Druga razlaga predstavlja vstajenje zgolj kot spomin na Jezusa. Znani rušilec Jezusove zgodovinskosti, Strauss, je zagovarjal tako imenovano psihološko razlago, po kateri naj bi nastale pripovedi o vstajenju zgolj pod vplivom spomina na Jezusa pred veliko nočjo. Tudi razlagalec Svetega pisma Bultmann je trdil, da je Jezus vstal zgolj v oznanjevanju apostolov. (kerygma)

Belgijski teolog Schillebeeckx poudarja, da je poleg dveh neizpodbitnih dejstev Jezusovega vstajenja: praznega groba in prikazanj učencem, treba izpostaviti še izkušnjo spreobrnjenja učencev. Evangeliji dovolj jasno kažejo, da so se ob Jezusovemu prijetju, smrti in pokopu razbežali učenci, kar je pomenilo popolni polom v njihovih pričakovanjih in načrtih. Skoraj vsi so ga zapustili, tudi Peter, ki ga je potem zatajil in Juda, ki ga je izdal. V srcih se je naselila žalost, kar kaže pot dveh učencev v Emavs.

Svetopisemska poročila omenjajo prikazovanja in srečanja z Vstalim kot milost, ob kateri so se spreobrnili prestrašeni in raztepeni učenci. Pozorni moramo biti na milost, ki so jo bili deležni, da so iz njihovega težkega in žalostnega stanja postali odprti, navdušeni in so zaživeli novo življenje. Za vero v vstalega Jezusa ni dovolj prazen grob in tudi ne sama prikazovanja. Vera se porodi ob srečanju z ljubeznijo, ki odpušča in kliče k življenju. Pri tem se zgodi nekaj bistvenega, osvoboditev od greha, strahu in smrti v nov prijateljski odnos z Jezusom in njegovimi učenci. Razbita skupnost se je ponovno zbrala, učenci so šli z Jezusom skozi smrt in sprejeli dar novega življenja. V moči Jezusove odpuščajoče ljubezni so se prečiščevali njihovi odnosi, sprejemali so se v novem duhu, delili dobrine in oznanjali, kar se je zgodilo pred njihovimi očmi.

Pri razlagah so uporabili nekatere tekste iz Stare zaveze in Jezusove napovedi, ko je bil še med njimi. Vedno bolj so bili prepričani, da je v Jezusovi osebi nastopil konec zgodovine in sveta. Ker je prišla izpolnitev in konec časov, se je treba odločiti za vstop v Božje kraljestvo. V svoji globini nosi vsak človek potrebo po tem odgovoru in milosti, ki je z njim povezana.

Primož