Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

Učitelj nove morale

 

Zlasti pri 'tretji raziskavi' Svetega pisma so primerjali starozavezni in novozavezni pogled na moralo. Prišli so do spoznanja, da Jezus ni odpravil postave in starozaveznega moralnega nauka, ampak ga je dopolnil s tem, da mu je dal novega duha. (Mt 5, 17-20) V 'Govoru na gori' je postavil središčne poudarke tega nauka.

Povedal je, da se mora pravičnost njegovih učencev razlikovati od pravičnosti farizejev, ki je bila pogosto le zunanja in polna hinavščine. (Mt 5, 21) V svojem moralnem učenju je pogosto uporabljal način nasprotji. Poudaril je pomen zapovedi in postave, obenem pa naglasil svojo avtoriteto: 'Jaz pa vam pravim'. Povedal je, da prešuštvuje, kdor poželjivo gleda žensko, prav tako je gledal na ločitev, krivo priseganje in maščevanje. Pri ljubezni do bližnjega je poudaril, da ne sme biti samo do nekaterih in ne sme poznati mej. Treba je ljubiti vse ljudi, tudi tujce in sovražnike.

Postava je zaupala človeka njegovim močem in ga spodbujala, da se je pri tem trudi do skrajnosti. Evangelij postavlja človeka pred Božji dar in ga vabi, da iz njega črpa moč na svoje moralno delovanje in obnašanje. (Jeremias) V tem pomenu je zapoved ljubezni izvirno jedro Jezusovega moralnega učenja. Ker je Bog ljubezen, more človek živeti v ritmu njegove ljubezni na vseh ravneh svojega delovanja ter mišljenja. Jezus je to poudaril v pogovoru s pismoukom. (Mr 12, 28-34) Zanj je bila pomembna nerazdružljiva povezava med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. V teh dveh zapovedih so zaobjete vse moralne zahteve. (Mt 22, 10) Primer skrbi za človeka v stiski je prikazan v priliki o usmiljenem Samarijanu. (Lk 10,25-37) Jezus je pokazal, da v ubogem človeku v stiski srečamo njega. (Mt 25)

V Govoru na gori je izpostavljena zahteva po odpuščanju, ki je prav tako sestavni del človekove nemoči v ljubezni. Tu potrebuje Božjo pomoč in ljubezen, tudi sovražnikov ni mogoče ljubiti brez predhodne Božje ljubezni. Ne nazadnje bomo sojeni s takšno sodbo, s kakršno smo sodili druge ljudi. (Mt 7,1) Ob vsem tem je Jezus želel, da bi njegovo učenje prenesli v prakso življenja, na vse ravni. Tako bodo njegovi učenci pokazali, da se je v njih zgodilo srečanje z njim in njegovim življenjskim darom. (Jeremias 72)

Pomembni vidik Jezusa moralnega učenja se nanaša na odnos med bogastvom in uboštvom. V ozadju je soočenje z globokim egoizmom, ki si prekomerno prisvaja dobrine , medtem, ko drugi živijo v pomanjkanju in na robu preživetja. Zelo značilen primer bogatega mladeniča kaže na Jezusovo povabilo k svobodi od navezanosti na materialne dobrine. (Mt 19, 21) Tudi učencem je rekel, da morajo zapustiti vse, kar jih ovira pri hoji za njim. Bogastvo more postati malik in ovira za srečanje z živim Bogom. (Mr 10,25) Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: Bogu in maliku. Za kristjane je uboštvo bolj kot znamenje askeze in odpovedi izraz resnične ljubezni, da z dobrinami služimo bratom, ki so v pomanjkanju. Zemlja pripada vsem, zato moramo deliti dobrine in biti pri tem nad vse iznajdljivi.

Jezusov odnos do zemeljskih stvarnosti je bil podoben kot do bogastva. Politično se ni udejstvoval, med apostoli je imel nekatere, ki so bili blizu skupine gorečnežev (zelotov), ki si je prizadevala za osvoboditev izpod rimskih okupatorjev. Čeprav se Jezus ni zanimal za konkretno politiko, je spregovoril o principih delovanja v družbi. Izpostavil je spoštovanje ubogih, branjenje šibkih, varovanje vdov in tujcev. Jasno se je postavil proti kopičenju bogastva in uživanja, ki izhaja iz tega. (Lk 12, 15) Ni se želel vmešavati v spore med ljudmi. Videl je socialne razlike med njimi, zelo so ga bolele, kakor tudi vsako zlorabljanje oblasti. (Mr 10,42-45) Ko so ga vprašali glede plačevanja davkov, je rekel: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« (Mr 12, 17) Treba je dati državi, kar ji gre, vendar pa ne malikovali njene moči. Veliki principi pravičnosti in ljubezni morajo vladati nad vsem.

Primož.