Tolažnica žalostnih

Marija je hodila ob Jezusu na njegovem križevem potu. Njegova prisotnost je bila od vsega začetka znamenje nasprotovanja, ker zlobni svet ni prenesel njegove svete bogočloveškosti. Sprejela je njegovo poslanstvo in žrtev kot dejanje ljubezni za odrešenje človeštva.

Zato je bila tudi sama ranjena z bolečino ob Jezusovi bolečini in v materinskem poslanstvu s tem kasneje spremljala Cerkev. Zato je dobila v krščanski duhovnosti ime Tolažnica žalostnih. Ta vidik Marijinega poslanstva je bil še posebno živ v srednjeveški duhovnosti, ki je tudi izpostavljala Jezusovo odrešilno trpljenje. Verniki so doživljali njeno bližino in tolažbo v trpljenju in preizkušnjah. Po njej so se obračali k Božjem varstvu in usmiljenju. Vedno se odkrivajo nove žalosti in bolečine, naj gre za bolečine, ki jih povzročajo drugi, ali družba, ali za  bolečine, ki si jih povzročajo sami sebi. Vedno je prisotna Marija s svojo tolažbo in odprtostjo k Jezusu, ki je odrešenik. 

V Govoru na gori je Jezus blagroval tiste, ki so žalostni, ker bodo potolaženi.(Mt 5,4) S tem je pokazal na držo upanja tudi v najtežjih in najpreizkušnejših trenutkih. Jok, žalovanje ni dokončna uklenjenost in obsodba, ni absolutno zlo, ampak lahko celo postane blagoslov, ko sprejme Božjo tolažbo in bližino. Drža sprejemanja in vere v Božjo voljo odraža krščansko upanje, ki se rojeva iz žrtve. Ta vidik se prepleta skozi vso krščansko teologijo in duhovnost.

Michelangelova Pieta in druge podobe Marije z mrtvim Jezusom predstavljajo pomemben razmislek o človeškem trpljenju v odnosu do Boga. Marijina bolečina je osredotočena na Jezusovo mrtvo telo, vendar je tudi vesoljna, ker predstavlja vsako obliko bolečine, ki jo lahko človeštvo doživi, ​​pa naj bo to fizična, čustvena ali duhovna. Zato na krščanski duhovni poti trpljenje ni nikoli brezupno. Marijina vedrina kaže, da mu je mogoče dati odrešenjsko razsežnost. Odprto je v solidarnost, vstajenje in večno življenje.

V času velikih družbenih sprememb in uspešnih življenjskih praks se še vedno soočamo s trpljenjem, bolečinami, nesprejetostmi, osamljenostjo, zaprtostjo in podobnimi težavami. Mnogi ostajajo brez smisla in upanja. Ne vidijo svetlobe in topline, ki se jim bliža.  Marija je tu Tolažnica žalostnih. Z vso pozornostjo se bliža trpljenju ljudi in ga poveže s svojo izkušnjo trpljenja, ko se je v največji temi sinovega umiranja izročila Božji volji.

Zelo pomembno je biti v ljubečem sočutju do ljudi in jim odpreti pot Božje bližine. V takih trenutkih nas more vera osvetliti, odpreti in zavarovati, da nas ne bi zlomilo trpljenje. Bedi, grenkobi, razočaranju in osamljenosti sledi tiho veselje in zadoščenje. Trpljenje postaja manj grenko, ljudje so deležni tolažbe in so povabljeni k izhodu upanja.

Bližina Marije tolažnice žalostnih odkriva, da je Božja ljubezen prisotna, tudi v najtežjih trenutkih. Marijina svetišča so kraji, kamor se zgrinjajo bolni in trpeči, vsi, ki jih je bolečina odprla za Božje usmiljenje in bližino po Mariji, trpeči Materi. Marija jim podarja občutek dvignjenosti iz stiske, jih obrača k Jezusovi milosti in spreminjanju bolečine v dar za druge. Prošnja postane moč za izhod in služenje. Ljudje se odprejo k drugim, ki prav tako trpijo in v delitvi trpljenja presegajo žalost nad sabo in zlom, ki ga trpijo.  Mašni obrazec Device Marije, Matere tolažbe, pravi: »Jezus je tolažba sveta in Marija je njegova mati; Devica je bila priča in deležna sinovega trpljenja, pretrpela je veliko trpljenje zanj, a jo je Oče tolažil z upanjem na vstajenje, in potolažena lahko tolaži druge v kakršni koli stiski.«(Marijin misal, 2007)  Pobožnost Marije Tolažnice žalostnih so širili zlasti avguštinski redovniki. V umetnosti je upodobljena pri izročitvi pasu sveti Moniki in svetemu Avguštinu. Po legendi naj bi po smrti svojega moža sveta Monika vprašala Marijo, kako se je oblekla po smrti svetega Jožefa. Ta ji je v prikazni pokazala na črni habit, ki ga je kasneje sprejel sveti Avguštin in prenesel na svoje  duhovne otroke. V vzhodnih Cerkvah je naslov Tolažnice žalostnih predstavljen na ikoni Otrade (Tolažbe) iz samostana Vatopedi na gori Atos. 

OZNANILA

Na cvetno nedeljo ob 7.30 začetek spovedi, 10.00 blagoslov oljk na škofijskem dvorišču, procesija v stolnico, branje pasijona po Mateju skupaj z birmanci. Pri večerni sveti maši sodelujejo katehumeni.

Na veliki ponedeljek spoved ob 8.30 in 18.30, molitev za družine, ob 19.00 sveta maša.

Na veliki torek in god sv. Modesta, spoved ob 8.30 in 18.30, molitev za bolnike, ob 19.00 sveta maša.

Na veliko sredo spoved ob 8.30 in 18.30, molitev za spreobrnjenje in kesanje, ob 19.00 sveta maša.

Na veliki četrtek krizmena maša v Novi Gorici, ob 18.30 sveta spoved, večerna sveta maša ob 19.00: umivanje nog, darovanje za uboge, spomin zadnje večerje in češčenje Jezusa ob njegovem trpljenju v Getsemanskem vrtu.

Na veliki petek strogi post, sveta spoved ob 8.30 in 18.30, ob 15.00 križev pot v stolnici, ob 19.00 večerni obredi, branje pasijona po Janezu, češčenje križa in obhajilo.

Na veliko soboto sveta spoved ob 8.30, blagoslov jedi v stolnici ob 15.00 in 16.00. Ob 15.00 na Manžanu, ob 16.00 v Kampelu (Brda) in 16.45 Triban. Obredi velikonočne vigilije ob 19.00. Zakramente uvajanja bo prejelo večje število katehumenov.

Na velikonočni praznik svete maše ob 8.00; 10.00 in 19.00. V Domu Olmo ob 16.00.

Pokličite za obisk bolnikov in starejših!

Romanje mladih z vlakom k sv. Anastaziji v Verono v soboto, 11.4. Prijave čim prej.

Romanje v Pompeje od četrtka 30.4 do nedelje, 3.5. Obiskali bomo Monte Cassino, Neapelj, Pompeje in Agnani. Prijave pri: Jure Ščulja 070875301.

Ne zamudimo najbolj svetega tedna v letu! Želimo veliko blagoslova, premišljevanja in molka.