Avtor: zukpstolnica Objavljeno: 25. 11. 2020

Vnesite vaš naslov

Peti večer (torek): Janez se pojavi v puščavi in kliče

 

Preberemo: Jn 1, 19-23; Mt 3, 1-6: Lk 3,1-6)

Evangelist Luka pravi,  da je v petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija prišla beseda Boga k Janezu, Zaharijevemu sinu v puščavi. (Lk 3, 1-2) Lahko to razumemo kot preroški poklic, Janez je bil poklican za preroka v Judovski puščavi blizu doline Jordana (Mt  3, 1) in Jerihe. Tam je bil lahek dostop iz Jeruzalema. Verjetno se je Janez že zelo zgodaj zatekel v puščavo.

Puščava

Ta puščava ni bila brezkončna širina peska, kot jo pozna Arabska puščava ali Afriška. Bil je to samoten, pust kraj, kjer mogoče cvetijo kakšen mak ali je kakšna rastlina, tam je mogoče je tudi kakšen vodnjak ali studenec. Čez dan vročina, ponoči pa mraz, ki zareže. Prostor brez časa in mere, kraljestvo tišine, ki pritegne človeka iz mesta.

Janezovo življenje je bilo asketsko, taka je bila tudi njegova zunanja podoba. Morda je s to podobo hotel Janez pokazati, da je vzcvetelo novo preroško poslanstvo. Težava razmer zahteva ne samo fizično preživetje, pa tudi jekleno in občutljivo voljo, ki je navdihnjena od duhovnih navdihov.

Puščava je bila za Vzhodnjake kraj strahu in absolutne tišine, kraj mnogih divjih živali in strupenih kač, zatočišče kriminalcev in izločenih, prav tako tudi hudobnih duhov. To je prekleta zemlja, ki more samo po božjem čudežu vzcveteti. Poleg tega je bila za Jude puščava tudi kraj rojstva Izvoljenega ljudstva, v puščavi so Izraelci dobili postavo in sklenili zavezo z Bogom.

V času velikega odpada so preroki zopet klicali v puščavo, da bi se ljudstvo prekalilo. (Oz 2, 16-17) Tudi drugi so se umikali v puščavo in si tam postavljali zatočišča za bolj pristen odnos z Bogom: Menih je bil borilec, atlet, ki se je v samoti boril proti Satanu, ki se mu je prikazoval v podobi strašnih in odurnih živali. Hudič, ki je bil s krščanstvom pregnan v puščavo, se je bal, da mu bodo menihi spremeni puščavo v vrt kreposti. Veliko raje ribari v kalnem med hudobijo, ki je pomešana med ljudi.

Glas, ki kliče

Janez bi lahko postal duhovnik na nov način, lahko bi rekli na preroški način. Beseda je velika skrivnost Svetega pisma, Bog izreka svojo besedo in ljudje jo slišimo. Beseda je nepopustljiva in vztrajna, (Am 3, 8), Beseda očara in prevzame, (Jer 20, 7.9) Beseda je sladka kot med. (Ez 3, 3)

Več stoletji ni imel Izrael velikega preroka. Ta tišina, ki je bila znak Božjega čakanja, priprave in tudi nestrinjanja z odločitvami voditeljev, ki so ovirali Božji poseg in prihod odločnega Glasnika. Janez se je tako pojavil kot prerok, ki je odprl ljudem novo podobo Boga in predramil Izrael z ognjem Božje besede in s klicem po spreobrnjenju ter vrnitvi nazaj k Bogu.

Človek prenaša Božje sporočilo tako, da uporabi glas. Nastane beseda, ki je odvisna od glasu. Beseda prihaja od Boga, glas je Sveti Duh. Janez poudarja, da ni on beseda, ampak glas, ki ga je posodil Bogu, da bi mogel po njem govoriti svetu. Določene življenjske izkušnje tako povlečejo in osvojijo, da ne moremo le govoriti, ampak kar vpijemo, se veselimo ali molčimo. Včasih je molk bolj rodoviten kot veliko govorjenja, v določenih trenutkih moramo izraziti bolečino ob hudobiji ali drugo napetost in zakričimo. Krik naznanja  življenje ali smrt. Jezus je v takem stanju zakričal na križu.

Janez Krstnik je tudi glas tistih, ki ne morejo govoriti. Tako si želi, da bi prišel Odrešenik, da ne more drugega delati kot kričati. V tem smislu ni prerok kot stari preroki, ampak zadnji prerok, prerok Ognja, kot Elija. On v svoji ljubezni vidi uboštvo Izraela, zato kriči in oznanja bližnji Kristusov prihod. Jaz sem njegov glas, pripravite Gospodu pot.