Osmi večer (petek): Janezovi učenci in Janez v ječi

Preberem: Jn 1, 35-51; Mt 14, 1-5

Janezovi učenci

Janez ni želel ustvariti posebnega gibanja svojih učencev ali šole, ki bi živela iz njegove karizme in zgleda življenja, hotel je le pripraviti človeštvo za prihod Odrešenika in sicer s kesanjem in spreobrnjenjem.  Nekateri njegovi poslušalci so sodelovali pri njegovem poslanstvu in zaživeli njemu podobno življenje, postali so učenci. (Mt 11,2; Lk 11, 1; Jn 1, 35; 3, 25; 4,1) Njihova praksa je bila zaznamovana z asketskim življenjem in pobožnostjo,  (Mr 2,18) obenem so bili odprti za sprejem tistega, ki mora priti in je 'močnejši' od Janeza.

Podobno kot Janez je tudi Jezus na začetku svojega poslanstva povzel njegovo povabilo k spreobrnjenju in spokoritvi. Evangelist Janez, ki je bil Janezov učenec, je slišal Janezovo razodetje, da je Jezus Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Skupaj z ribičem Andrejem sta šla za Jezusom in se dolgo pogovarjala z njim. S tem se je odprla pot mnogih novih srečanj, evangelist omenja Petra, Filipa, Natanaela in druge.

Tradicija Janezovih učencev je ostala živa še po njegovi smrti. Sveti Pavel je na začetku tretjega misijonskega potovanja  leta 53 prišel v Efez in srečal majhno skupnost učencev, ki so prejeli Janezov  krst. (Apd 19,1-7) Vendar so se po oznanilu apostola odprli njegovemu učenju in se dali krstiti.

Kaj pomeni biti učenec, če ne, da se od nekoga učim, da ga poslušam, posnemam, ubogam, tudi kritiziram. Učitelje poznamo v šoli, pri vožnji, pri inštrumentu, pri pripravi na delo, v plesni šoli, v tolikih stvareh. Poleg teh pa obstaja še ena šola, lahko bi jo imenovali življenjska šola, kjer se učimo življenja, modrosti, sreče. Tudi tu se srečujemo z mnogimi učitelji in pričevalci, ki kažejo, kako je vero mogoče živeti.

Herod zapre Janeza v ječo

Kralj Herod je imel ljubico, oziroma partnerho Herodiado, ki je bila nemirna ženska in pohlepna po časteh. Skupaj s tetrarhom se je preselila v močno trdnjavo Maherunt, ki je bila na meji s Perejo. S  seboj je vzela hčerko Salomo iz prvega zakona. Herodiada ni prenesla Janeza Krstnika, ki je bičal njeno grešno razmerje s kraljem Herodom.

Pravoverni Hebrejci so pritoževali čez pohujšanje, ki ga je storil Herod, ker je prelomil zakon Mojzesove postave. Herod in Herodijada se nista za to zmenila, morala pa sta se znebiti Janeza Krstnika, ki je odprto napadel Heroda: Ni ti dovoljeno imeti hčerke svojega  brata. Herodiada se ga je želela znebiti, toda, Herod ji ni pustil, ker se je bal Janeza in ga je imel za svetega človeka. Ker je  opažal med ljudstvom vedno večje navdušenje za Janeza, se je bal, da bi se kaj zakuhalo, zato je iskal ugodne priložnosti, da ga ujame in zapre.

Notranji boj Predhodnika

            Janezovo pričevanje je trajalo nekaj mesecev. Ob njem so se ljudje spreobračali in se kesali svojih grehov. Janez pa se je znašel v globini Herodove ječe, v samici, temi. Vse, kar je bilo, so bili učenci, ki so mu prinašali vesti o Jezusu. Ob tej vesteh se je nekako zdrznil. Ali je bila to njegova slabost ali pomanjkanje vere? V glavi mu je rojilo vprašanje o Jezusu: Je res Jezus pravi Odrešenik, vse okrog njega zgleda tako čudno, govori o neki ljubezni, ne naredi nobene jasne odločitve? To je del njegovega duhovnega boja. Lahko bi govorili o temni noči duha, ki je znana za velike mistike in jo je na nek način doživljal tudi Jezus na križu, ko je kričal: Moj Bog, zakaj si me zapustil. Do te noči lahko pride zaradi grehov in dopustitve, zlasti pa še iz globokega duhovnega življenja, ki preprosto nima uvida naprej.

Njegova zavest bi morala vedno ostati visoka, razsvetljena z božjo milostjo, tudi, ko je bil zapuščen v ječi. Toda negotovost in žalost sta napolnili njegovo srce. Naš spomin ni tako zanesljiv in nepopoln, da bi se jasno pokazal moč razodetji in duhovnih darov. Na to stanje Predhodnika je odgovoril Jezus v vrtu Getsemani. Občutil je žalost in skrb, (Mt 26, 37), strah in tesnobo. (Mr 14, 33) Jezus ni bežal iz te ure, ampak jo je izročil Očetu.

            V tem duhovnem boju Predhodnika je njegovo kronanje. Getsemani pred njegovo Golgoto. Podobno kot Jezus je tudi on okusil občutek oddaljenosti od Boga, kar je žrtev Božje ljubezni za svet. Odrešenje prihaja po polnem zaupanju Bogu tudi v najbolj temnih trenutkih. Za ljubezen je treba iti skozi najhujše prevrate oddaljenosti ter zaupati.

Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo?

Ustaviti se moramo še pri tem, da je Janez poslal učence vprašati Jezusa, če je on tisti, ki mora priti ali pa naj čakajo koga drugega. (Mt 11, 3) Tu srečamo preroka v težavah, preroka na mejah lastne zmogljivosti. Jezusov odgovor je bil prerost, naj mu povedo, kar vidijo: bolni se odzdravljajo, ljudje so osvobojeni, povsod se oznanja prihod Božjega kraljestva.  

 Morda zato, ker je Janezova ječa tudi naša ječa. Vsi smo pred Janezovo dilemo: sprejeti evangeljsko resnico ali se predati temi lastne ječe? Jezusova osebna vizitka je ponujena naši veri, našim življenjskim odločitvam. Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo ... Ta dela niso le Jezusovi čudeži v preteklosti, so ponudbe za sedanjost.

Ko v svojem življenju, odločitvah, ravnanju pustimo prostor Bogu, »drugačnemu«, bomo sami od sebe razumeli, da je odrešenje nekaj drugega kot to, kar smo si mislili, da je,  kar se dogaja v ozadju stvari, srečanj, dogodkov, tudi katastrof našega življenja.

Točke za premislek: Ali sem Jezusov učenec ali še hodim daleč za njim? Koliko Jezus zaznamuje moje življenje?

Kako se odzivam v trenutkih teme in negotovosti, zbežim ali se izročim Gospodu in grem skozi njih v zaupanju?

Se sprašujem o Jezusu, če je njegov nauk še primeren za današnji dan, ali je morda kdo drug odrešenik in bo treba preseči to vero?