Deseti dan (nedelja): Ženinov prijatelj

Jn 3, 22-36

Pomembno je, da se je Janez opredelil kot Ženinov prijatelj, kot tisti, ki pripravlja pot nebeškemu Ženinu na zemljo in v družbo. Kako lepo se je veseliti veselja drugega? Resničen prijatelj je tega sposoben. Janez je dajal prednost Jezusu, on mora rasti, jaz pa se manjšati.

Janez ni bil Jezusov tekmec

Bil je čas, ko sta krščevala tako Janez Krstnik, kakor tudi Jezus, oziroma njegovi učenci. Janez Krstnik je imel še vedno skupino učencev, ki so bili z njim, čeprav se je vedno bolj večala skupina okrog Jezusa, ki je tudi v družbi dobival vse večjo pozornost. Zato ni čudno, da so Janezovi učenci postali nejevoljni in Janezu potožili, da  tisti, ki ga je krstil in zanj pričal, sedaj krščuje in dobiva vse več privržencev. 

Janez pa je razmišljal drugače kot oni. Jezus ni njegov tekmec, ampak je on njegov predhodnik. Res je zanj pričal in ga predstavil ljudstvu, toda njuni vlogi nimata primerjave.

Ženinov prijatelj 

V stilu velikih prerokov Janez predstavi svoj odnos do Jezusa kot Ženinov prijatelj. (v. 29) Njegovo poslanstvo je v tem, da se veseli tega, da lahko pomaga pripraviti prijatelju njegovo poroko: »Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu.« Potek slavja poroke je odvisen od priprave. Ženinov prijatelj pripravi razne dele slovesnosti: gre po nevesto in jo pripelje v Ženinovo hišo, da jo tam prepusti veselju ženina. Judovska poroka je obsegala sprevod slavljencev, njuno srečanje, pogostitev in tudi umaknitev v novo gnezdo. Pri vsem tem je pomembno, da Prijatelj ves čas misli na veselje Ženina in vseh svatov, da vse čim lepše poteka, da ne bi Ženina z ničemer prizadel, da ne bi zapravil zaupanja.

Veselje prijatelja

Janezova drža nam je zgled za mnoge življenjske okoliščine, v katerih se moremo veseliti veselja drugih in svoje pomoči pri njihovem veselju. To je vloga duhovnikov, staršev, prijateljev, sodelavcev. Neprestano smo v službi drugih, se veselimo njihovih uspehov in življenjskih korakov, jih spremljamo pri teh odločitvah. Potem jih prepustimo, da gredo po tej poti in jo veselo uživajo. Velika naloga je pomagati ljudem, da bi se izpolnili v skladu z Božjo voljo. Nasprotje temu so hudobni ljudje, ki želijo škoditi drugim in so nevoščljivi, če so drugi srečni ter izpolnjeni. Hudo je biti s človekom, ki se ni pripravljen veseliti uspehov in življenjskih korakov svojega bližnjega.

On mora rasti, jaz pa se manjšati

            Janez se je zavedal svoje vloge Predhodnika in preroka, ki pripravlja prihod drugega. Njegova posebnost je bila v tem, da je tudi srečal tistega, ki ga je napovedal. Zavedal se je, da ima pobudo in prihodnost Jezus, on je Odrešenik in Mesija, zato je moral še bolj jasno pokazati svojo majhnost pred Njim.

Priznal je, da je Jezusov pastoralni uspeh Božje delo. Prav je, da šli ljudje za njim. Tudi učenci Janeza so morali to razumeti. Nihče ne more nič pravega narediti, če mu ni dano od zgoraj. (Jn 3, 27). Ko je Janez razkril svoje poslanstvo in Jezusovo vlogo, je samo zrasla njegova veličina. Iz te herojske ponižnosti, ki so jo opazovali učenci, je bila stkana njegova zvestoba poslanstvu in je tudi temna noč v ječi ni mogla zlomiti. Janez je zadovoljen, da je opravil svoje delo in poslanstvo.

Janez je pred Jezusom stopil na pot izpraznjenja od samega sebe, pot popolnega poslanstva in odvisnosti od Boga. Rešil se je sence napuha in egoizma. Čeprav je bil največji, je znal biti najmanjši, se postaviti na zadnje mesto, da bo omogočil prihod Boga in odrešenje: ‹  On mora rasti, jaz pa se manjšati.«

Ko je Ženin, ni posta

Kjer se odvija odrešenje, tam je veselje, upanje, življenje. Treba se je veseliti Jezusove prisotnosti in čudežev njegove ljubezni. Jezus sam je povzel Janezovo primero z Ženinovim prijateljem, ko je skušal podati pomen krščanskega posta. Janezovi učenci so imeli določene molitve in post, (Lk 11, 1) prav tako tudi učenci farizejev. Jezus je dal svojim učencem drugačno podobo duhovnega življenja. Pri njem ni bila v ospredju strogost molitev in postov, ampak odnos, zaupanje in ljubezen. To je pohujševalo Janezove učence, zato so ga vprašali, Jezus jim je preprosto odgovoril:  Dokler je ženin prisoten, se gostje ne postijo, ko pa jim je ženin odvzet, se bodo postili. (Mr 2, 18-20; Mt 9, 14-15; Lk 5, 33-35) Jezusova prisotnost med svojimi je praznik, to je razumel Janez. Vse pa bo moralo iti skozi križ, samo tam se bo prekalila in prečistila ljubezen. S ponižnostjo in odprtostjo ter razodetjem Božjega Jagnjeta je Janez uvedel človeštvo v veselje Jezusove velikonočne skrivnosti.

Ženin mora prevzeti svojo vlogo

            V vsaki skupnosti, družini, tudi v Cerkvi, prihaja do takih povezav, da se umakne ena generacija in prepusti vodstvo življenja drugi. Treba jim je odpreti prostor, da bodo dihali in živeli. To se mora zgoditi skozi Božje oči in se je treba tega veseliti. Če se to ne zgodi, pride do zapletov in tudi do propada dejavnosti ter življenja. Pomembno je pri tem ovrednotiti vlogo predhodnikov. Jezus je ovrednotil vlogo Janeza Krstnika. Ni se vse začelo z aktualno generacijo. Modrost je spoštovanje predhodnikov in sledenje njihovim nasvetom.

On mora rasti, jaz pa se manjšati, je Janezova duhovna oporoka, to so njegove zadnje besede v Četrtem evangeliju in nas spominjajo na drugega velikega misijonarja, svetega Pavla, ki je podobno rekel: Življenje je meni Kristus.(Flp 1, 21)

Pot tistega, ki so rodi iz milosti, je rast v novega človeka do polne starosti Kristusove. (Ef 4, 13). Brez živega odnosa z Jezusom je naša vera polomljena in nemočna, ni sposobna spreminjati življenja in svetiti z upanjem. Vse, kar ni v večjo Kristusovo slavo, upočasnjuje našo duhovno rast in nas krni. Tudi ljubezen do bližnjih mora skozi Kristusa, z njegovo ljubeznijo in prisotnostjo tudi raste in zori naša ljubezen. Če ni Kristusove ljubezni, ni nič. (1 Kor 13, 3)

Kristus mora rasti na vseh področjih našega življenja. Sprejeti in odkriti ga moramo z navdušenjem Ženinovega prijatelja: ko ga srečujemo v revežih, v zakramentih in evharistiji, pri poslušanju Božje besede, v krščanski skupnosti. Treba je ostati odprti in ponižni, da bo mogel vedno stopiti v naše življenje in mi z njim na njegovo odrešenjsko gostijo. Pomembni so tudi očetje na tej poti. Sveti Pavel pravi: »Čeprav bi namreč imeli deset tisoč vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz. 16 Zato vas torej rotim, postanite moji posnemovalci. (1 Kor 4, 15-16)