Pot do personalističnega pogleda na zakon

Personalistični pogled na krščanski zakon izhaja iz prepričanja, da je človek oseba: edinstveno, svobodno in dostojanstveno bitje, ustvarjeno za ljubezen in odnos. To pomeni, da je oseba cilj in ne sredstvo. Mož in žena se ne sprejemata zaradi lastne koristi, užitka, uresničevanja določenih ciljev, ampak predvsem kot osebi, ki imata lastno vrednost. S tem ustvarjata globoko življenjsko skupnost in rasteta v medsebojni ljubezni. Personalizem ne razume telesa kot nekaj ločenega od osebe, ampak združuje medsebojno edinost zakoncev in odprtost za sprejemanje novega življenja. V krščanstvu postane ljubezen med možem in ženo znamenje Božje ljubezni. Zakonca sta poklicana, da v svojem odnosu odsevata Jezusovo zvesto in darujočo se ljubezen do Cerkve.

Seveda se ob tem odpirajo različna mnenja in izbire, tudi med kristjani. Mnogim se zdi ta celoviti pogled na krščanski zakon težko dosegljiv ali celo nestvaren, predvsem pa so zelo ljubosumni na svojo svobodo in ne dovolijo, da bi kdorkoli postavljal kriterije za zakonsko in zlasti spolnost. To razhajanje ni novost v zgodovinski izkušnji. Cerkev se je že od prvih stoletji soočala s poganskimi modeli in zasnovami zakona ter družine, ki so se razlikovali od tega, kar je oznanjal Jezus. Po drugi strani pa je prav na področju družine in zakona krščanstvo ustvarilo kulturo, ki je vodila iz starega veka in prinesla počlovečenje.  Vsekakor se je pristna krščanska etika zakona pogosto le s težavo uveljavljala proti nekaterim dualističnim in manihejskim tokovom, ki so bili sovražni do telesa in spolnosti.

Ruski duhovni pisatelj Evdokimov pravi, da sta se oblikovala dva močna poudarka, ki sta zastrla evangeljsko  dojemanje zakona. Prvi je bil zgrajen na antični filozofiji, ki je zanikala enakovrednost ženske v odnosu do moškega in izpostavila njeno vlogo pri spočetju novih človeških bitji. Druga ideja pa je trdila, da je poželenje  povezano z izvirnim grehom in je nekaj slabega. V zakonu je to dejanje opravičeno z njegovim namenom, to je s spočetjem novih človeških bitji. Zakon so tako smatrali kot paliativno sredstvo poželenja. Nekateri 'bolj popolni' so se odločili za omejitev zakonskih odnosov in vzdržnost. Ta antropološki pesimizem je segel vse do Luthra, v katoliškem svetu pa je rodil pesimistično gibanje janzenizma, ki je močno potlačilo in sublimiralo spolnost v praksi krščanske duhovnosti.

Pomembno je, da je na vrhuncu srednjega veka Tomažu Akvinskemu uspelo ustvariti sintezo, ki je celovito izrazila krščanski pogled na zakrament zakona. Ta je povzel  tri Avguštinove vrednote (bona) zakona: potomstvo medsebojno ljubezen in zvestobo ter zakramentalni pomen.  Z rojevanjem potomcev postane spolnost v zakonu služenje človeštvu. Skozi medsebojno ljubezen in zvestobo obeh zakoncev je spolnost vključena v osebno ljubezen in predanost. Končno, zaradi svojega zakramentalnega pomena, človeška zvestoba postane znamenje zavezi, ki jo je Bog pokazal v Jezusu Kristusu in velja za končni razlog in namen njenega obstoja. Ta celostni pogled je zaznamoval zahodno kulturo, vendar je skupaj z upadanjem krščanske prakse prišlo do razkroja te sinteze in krize krščanskega pojmovanja zakona.

V sredini prejšnjega stoletja je katoliška teologija odprla vrata personalističnemu pogledu na zakon. Močan prispevek je dal papež Janez Pavel II s svojo teologijo telesa. Benedikt XVI je spregovoril o odnosu med erosom in agape v okrožnici: Deus caritas est (Bog je ljubezen). Novi personalistični vidik smatra zakonsko zvezo kot duhovniško poklicanost. Ljubezen je osnova, ki more sprejeti dar Svetega Duha, kar  so zakonske binkošti.  Solovjov je v svojem delu Smisel ljubezni poudaril, da ljubezen ne pripada vrsti, ampak osebi. V najbolj razvitih organizmih vse do človeka raste spolna privlačnost in se zmanjšuje moč reprodukcije. Samo ljubezen da celovitost zakonskemu paru in ga naredi za podobo Boga v svetu. 

OZNANILA

V ponedeljek, na slovesni praznik sv. Petra in Pavla, svete maše ob 9.00 in 19.00. Ob 18.30 molitev za duhovnike.  

V torek, na god prvih mučencev rimske Cerkve, ob 18.30 molitev za bolnike.

V sredo, na god bl. Francesca Querinija, ob 18.30 molitev za spreobrnjenje in življenje.

V četrtek ob 10.00 sveta maša v domu Deos, ob 18.30 molitev za duhovne poklice.

Na prvi petek in praznik sv. Tomaža, sveta spoved ob 7.00; 8.30 in 18.40, ob 18.30 molitev za mir. Obisk bolnikov.

Na prvo soboto in god sv. Ulrika(Uroša) ob 9.00 srečanje za Živi rožni venec.

Na 13. navadno nedeljo slovesni praznik sv. Cirila in Metoda, slovanskih apostolov.

V nedeljo ob 18.00 začetek dnevov duhovnosti v Trnju, do srede za mlajšo skupino, od sredo do sobote za starejšo skupino.

Nekateri veroučenci še niso prinesli podpisanih spričeval.